zehhh

Spi se mi. Izredno mocno se mi spi. Sploh nisem utrujena, nic hudega mi ni, a preprosto se mi vec ne da. Lazje je sedeti in buliti v prazno, kot pa se potruditi prebroditi se teh nekaj ur. Zal mi bo in tega se jebeno zavedam, ampak v tem trenutku sem prevec zaspana, da bi mi lahko bilo mar. 

Domov hocem in ne zelim se vec ozreti nazaj ali stopiti skozi tista vrata. Vesela sem, da odhajam. Ta kraj mi je dobro sluzil, a me ne more vec imeti, ne zna vec dohajati. Trenutno zelim biti sama s seboj, zelim si zaspati sredi dneva in zbuditi sredi noci, iti na sprehod po praznih ulicah in ob recni brezini gledati soncni vzhod. Sama. Da se lahko slisim razmisljati, da imam cas videti, kam bom stopila in se ozreti po prehojeni poti. Da zacutim trnje poletne goscave, ki me spraska po kolenih in se napojim sladkih vonjev poletnih cvetov. Da brezglavo kricim in brezciljno bezim. Da me ne ti, ne ona in ne on ne morete ujeti. 

Se malo ... Ni vec pomembno kako, nic ni vec vazno. Vem, da se bom na koncu preklela vsaj stokrat, a trenutno ... Si samo zelim zagrniti rolete in izklopiti telefon. Odmisliti in spati.