moje

Sedim in gledam predse. Bulim. Dobrsedno bulim v prazno kot da se bo tam vsak cas nekaj pojavilo. Gledam in ne vidim nicesar. Le tista podoba ... Tista, ki ti pozene kri po zilah in srce pozene v galop. Zavedam se, da sem pravzaprav neumna in da prisrcno sanjareje ne vodi nikamor. A pogleda ne umaknesm, saj tam, kamor gledam, je sreca. In zato strmim naprej. Naprej ... Tam dalec.