Vsak v svojem svetu. Vsak tako prepričan v svoj svet. V svoj ničvreden obstoj. Vase. Vsi tako ponosni. To je njihovo. To so sami ustvarili. Temu vladajo oni sami.
Ljudje smo res neverjetna bitja. Živimo v neskončnem vesolju in ne samo, da smo nepomembni kot posamezniki, nepomembni smo kot Zemljani. Sama Zemlja je pravzaprav le majhna zanemerljiva pika. In mi vseeno tako pomembno vsak dan vstanemo iz postelje in si nadamo najdebilejši nasmešek na narcisističen fris. Se okitimo in nališpamo in stopamo po ulici kot da je vse naše.
Včasih se mi zdi vse skupaj tako bedno in patetično. Na nek način že kar žalostno. A tako neumni ali morda slepi? Zaslepljeni z lastnim odsevom? No, saj jim ne zamerim. Kamorkoli pogledajo, vidijo sebe. Bleščijo se sami sebi na zaslonu svojega ekrana, v vsakem ogledalu, očalih in havbah avtomobilov. Hodijo po ulici in vidijo sebe v vitrinah, sebe v lužah na cesti, vidijo se celo v očeh vsakega, ki jih ozre. Pa saj imajo vendar prav! Res so povsod! Oni. Veličastni in lepi. Pomembni.
Včasih se mi zdi vse skupaj tako bedno in patetično. Na nek način že kar žalostno. A tako neumni ali morda slepi? Zaslepljeni z lastnim odsevom? No, saj jim ne zamerim. Kamorkoli pogledajo, vidijo sebe. Bleščijo se sami sebi na zaslonu svojega ekrana, v vsakem ogledalu, očalih in havbah avtomobilov. Hodijo po ulici in vidijo sebe v vitrinah, sebe v lužah na cesti, vidijo se celo v očeh vsakega, ki jih ozre. Pa saj imajo vendar prav! Res so povsod! Oni. Veličastni in lepi. Pomembni.
Face it, budala, nula si.
Ni komentarjev:
Objavite komentar