iskren(a/o)

Zadnje čase pišem neke zgodbice, govorim v prispodobah in čeprav vse skupaj res prihaja iz nekega subjektivnega trenutnega občutenja, je torej še vedno moje, ni pa iz mene. Ta teden pa je bil zame ... Nekako drugačen. Nič posebnega se ni zgodilo, sem pa ga dugače doživela.

Nekaj časa nazaj sem naredila eno tako teenagersko neumnost ...  Prijela sem v roke svoj ubogi od roba do roba popisan planer in ga nekje odprla: teden med 13. in 19. majem. Obkrožila sem ga in zraven zapisala: something special. In nato sem čakala. Od ponedeljka zjutraj sem čakala, da se bo nekaj zgodilo, da bom nekoga spoznala, da bo kdo kaj rekel, da bom kaj dosegla, da se bo nekaj spremenilo. In vsaka malenkost se je zdela totalno pomembna. Ko je minilo pol tedna, sem nad celotno idejo že nekako obupala. Nato pa sem se konec tedna vrnila iz Ljubljane domov in še nisem dobro odložila torb, že me je klical kolega, da so na pivu, če pridem zraven. Po pogovarjanju z njimi, smejanju in random hanganju, sem si rekla, fak, Tjaša, pa saj je vsak trenutek nekaj posebnega. Ja, okej, vem, I'm full of shit. Ampak ko sem pogledala na iztekajoč se teden analitično, sem zaznala kup stvari, ki so ga dejansko naredile posebnega. Vsak dan tega tedna. S cimro sva imeli do torka na obisku kolege od doma, žural smo ga, z eno -  sedaj lahko rečem da že staro - kolegico sva si spet vse bližje, naučila sem se nekaj novega, ugotovila, da si dejankso lahko prezaposlen in da se moram na vsakem koraku odločati, kaj je tisto, ki bo danes postavljeno na prvo mesto, kaj je tisto, čemer bom sledila, v kaj se bom usmerila. Ugotovila sem, da sem krojač lastnega uspeha. Ugotovila sem, da me obkrožajo ljudje, ki me imajo radi in ki imam jaz rada njih. Da se lahko nanje zanesem in da mi ne bodo obrnili krbta. In tudi da je moje življenje polno takšnih, ki so storili točno to in ki se na vsakem koraku trudijo, da bi skopali jamo na pot, ki se jo bom odločila ubrati. Da vsak dan v moje življenje vstopajo novi ljudje in ga nekateri že znani zapuščajo. Da vsak dan nekatere spuščam k sebi in da druge odrivam stran. Opomnjena sem bila na pomembnost zdravja in življenja samega. 

Dejansko pa sem želela pisati o nečem drugem. O nekem občutku, ki sem ga imela, ki sem ga pravzaprav dobila in me nekako pač ne zapusti. Bilo je deževno in turobno popoldne in ravno sem se vračala iz mesta po približno štirih urah pogovarjanja. Pogovora, ki sem ju imela, sta bila s skrjano različnima človekoma, a govorila sta skoraj o isti stvari. Oba sta govorila z nečim v njunih očeh. Nečim, v kar zrem vsako jutro, ko se gledam v ogledalo. O tistem. O nečem, ki je nekaj vmes med obžalovanjem, hrepenenjem, upanjem in optimizmom. Sedela sem tam in poslušala najprej enega in nato še drugega. Nisem imela pojma kaj naj rečem.  In potem sem šla domov. Moje misli so premlevale minula pogovora in nisem se mogla otresti občutka, ki sta mi ga dala. Občutek, ki mu vsako jutro zrem v oči, je preplavil celo moje telo. 

Ko sem začela pisati, sem dejansko mislila, da bom znala povedati tisto, kar sem si zamislila, tisto, kar sem si zadala, a nekako zadeve ne znam spraviti iz sebe v obliki, ki bi podala imela smisel. Mogoče ga pa nima. 

No, kakorkoli že ... Cenite tisto, kar imate takrat, ko to imate, ker nikoli ne veste, kdaj bo prišel trenutek, ko vam bo življenje to vzelo. Nikoli ne veste, kdaj bo prišel zadnjič. Toda ... Ne bojte se ga. Kjer je zadnjič, je tudi prvič :)