Nekoč, nekje, nekdo. Danes. Tik - tak. Vedno znova in spet in gor in dol pa levo in desno in končno naprej pa spet nazaj pa skočiš in se spotakneš pa tečeš pa ti zmanjka sape pa greš in se userješ in bežiš pa te dobijo, krišič in obnemiš, hočeš, moreš pa ne znaš. Vsaka sekunda je fail, vsak vdih je zaman, vsak utrip, vsak pogled, vsak gib ... Vse obstaja, vse gre naprej, vse se vrti in se vrsti in spet vrti in vrsti. In spet in spet in spet in znova in nikoli ne konca in ne kraja in samo in spet naprej. In nato nazaj. Levo in desno in naprej in nazaj. Izhod! Ja! Veš kaj, veš kako. Zakaj torej ne? Tik - tak. Stojiš pred ogledalom in dihaš plitko in živčno, ker se bojiš, da ti nož utegne prerezat goltanec, če zajameš preveč sape. Če hočeš preveč. Bojiš se dihati, čeprav veš, da te rešiti več ne more nič, saj dobesedno zreš smrti v oči in ta zre vate in se reži in napaja v strahu, ki oddajaš, od tega živi in ti jo hraniš, uslugo ji delaš in vseeno te bo pokopala. Nikoli ne veš, upaš in upaš in dihaš plitko in zapiraš oči in čutiš rezilo na vratu, ves čas je tam. In ljubiš. Ljubiš z vso praznino, ki ti je še ostala. Čutiš, kako boli in praznine se zaveš bolj kot kadarkoli prej. Obžaluješ. Jočeš. Jočeš in prosiš. Fak. To je to. Naredil si svoje in ostajaš praznih rok. A ne umreš. Prasica nima niti tolk milosti, da bi te pokosila. Obrne te k sebi in te z votlimi hladnimi krvavočrnimi jamicami pogleda, veš da te gleda, in ugrizne v tvoja prsa. Grize in grize in se smeje in kri ji kaplja iz špičastih zob. Žveči tvoje lastno srce, se ti reži u fris in te gloda počasi in vztrajno. Pusti te praznega, brez srca in z ogromno brazgotino. To je to. To je zdej tvoj lajf.
Ni komentarjev:
Objavite komentar