ukradena duša

Bila je zelo mlada, komaj šestnajst jih je imela, ko je imela prvič strto srce. Fant jo je zapustil zaradi sošolke z večjimi prsmi. Bilo ji je res hudo, zato se je na poti iz gimnazije proti domu ustavila v parku. Sedela je na klopci in opazovala okolico. Bil je mračen in meglen dan pozno jeseni, tako da je bil park skoraj prazen. Zeblo jo je in solze, ki so ji tekle po licih, so jo rezale. Vstala je, jih obrisala z rokavom in stekla proti domu. Pri stranskem vhodu v park, za katerega pravzaprav ne ve skoraj nihče, je stal kamnit kip. Ker ni bila pozorna, se je vanj zaletela. Na smrt se je prestrašila. Stopila je dva koraka nazaj in si kip ogledala. Bil je kip postavnega mladeniča, ki je stal nekoliko sključeno in zrl v prazno. Kotičke ustnic je imel rahlo povešene, roke ob telesu, a levo je imel rahlo iztegnjeno. Izgledal je, kot da bi bil ujet ravno v tistem trenutku, ko ga je nekdo izpustil. Kip jo je prevzel. Sploh ni vedela zakaj. Stopila je na prste in ga poljubila. Po celem telesu je začutila kako jo prežema neka hladna energija. Ker je bilo to danes prvo, kar je čutila poleg žalosti, razočaranja in jeze, je nadaljevala. Kip je prijela za glavo in svoje ustnice še močneje pritisnila na njegove. Poljub je postajal vse bolj mehak, vse bolj topel in vse bolj pristen. In ona vse bolj prazna in vse bolj hladna. Kar naenkrat je začutila neke roke na svojem hrbtu, ki jo prižemajo k sebi. Odprla je oči in pred njo več ni stal kip, temveč živ moški, ki jo je nasmejano gledal. Držal jo je za roki, a tega ni čutila. Dotaknila se je njegovega obraza in dotaknila se je svojega, a zatipala ni ničesar. Kot da nihče od njiju sploh ne bi obstajal. Stopil je korak stran in tudi ona se je želela premakniti, a ni mogla, obstala je kot da bi bila vkopana. Ko je spustil njeno roko, je okamenela. Njeno srce in telo sta okamenela. Oči so postale prazne. On se je obrnil stran in odšel. In čez nekaj časa je pozabil nanjo. Vsi so pozabili.