avtocesta

Poznate občutek, ko se vozite proti morju? Tist prijeten in vesel, dušo osvobajajoč trenutek, da vas čakata čudovita dva tedna uživanja, lenarjenja, preporostosti in proste volje. Mene občutek spominja na svežo zaljubljenost. A kljub tej lagodni in preprosti sreči, vas v ozadju želodca grize občutek, da se bo dopust končal in zavedate se, da se boste morali vrniti domov. Nato pa zgrešite izvoz. Sprva le malce zaklejete in nato pozorno iščete znak za naslednji izvoz. A tega ni. In ni ... In ni. Kaj pa zdaj? 

Lahko se vozite naprej in se ne ustavljate in ko prispete nekam, kjer vam je všeč, se ustalite in se preprosto več ne vračate.

Lahko se obrnete in poiščete pravo pot, uživate tista dva tedna in se vrnete domov.

Lahko pa izgubljeno in panično iščete izhod, se vse bolj in bolj zgubljate med neznanimi obrazi, kraji in pravili. 

Sama trenutno drvim po avtocesti in pojma nimam na kateri poti sem, ne vem kam vodi in ne vem kje se bo končala. A prej kot slej bo zmanjkalo goriva. To je edino, kar je gotovo. In potem bom kar naenkrat morala vedeti.

Smešno, kako ti ena malenkost lahko spremeni življenje. En friend request, ena pijača, en zamujen rok, ena počena guma, en nakup knjige, ena nova pesem ali en nasmeh. Podarjen ali dobljen. Nekaj, kar te doleti tako nenadoma, da zadevi ne pozvečaš nobene pozornosti. In nato te odpleje ... V neznano.