Trenutno res ne razumem same sebe. Kako si lahko v svetu, za katerega tako vztrajam, da nočem pravil, poimenovanj in omejitev, ravno z varovanjem teh "mej svobode", sami sebi tako kompliciram življenje?!
Misliti o nečem, o tem razmišljati še ne pomeni to živeti. Malo drugače je, ko ti to nekdo pove v obraz, ko besede slišiš iz ust nekoga drugega. Takrat zadanejo. In zadanejo precej močno, saj so kot opeka, ki prileti v tvoje lepo čisto okno, ki te varuje pred viharjem. Pa naj bo ta tisti, ki tvoje življenje prepiha in prinese kristalno jasno nebo, ali pa tistim, ki uniči vse kar ti je ljubo.
In tako pridem do nečesa, kar z nevarno žarečimi očmi iz temnega kota sobe bošči vame že nekaj časa. Vsi se spomnimo naših prvič. Ironično ne vseh. Ne spomnimo se prvih korakov, niti prvih besed. Ne spomnimo se, kako je bilo, ko smo prvič ozrli materin obraz, kako je bilo, ko nas je prvič objela in poljubila, ne spomnimo se, kako je bilo prvič okusiti sneg ali občutiti dež. Prekleto dobro se pa spomnimo prvih poljubov, intimnih dotikov, nežnih skrivnosti, trenutka, ko slišiš, da te ima nekdo rad, šoka, ko ugotoviš, da mu čustva vračaš in suhega grla, ko to izgovoriš. In potem? Potem te čaka nepredstavljivo potovanje po neznanem, neraziskanem, neodkritem, sladkem in mamljivem. Ne veš kam greš, ne veš kako in ne zakaj. Samo greš, pustiš življenju, da te nese ... Tja. In res so srečni tisti, ki tam najdejo vse, kar so iskali, kar so želeli. Tisti, ki ne bodo nikoli vedeli, kako izgledajo zadnji poljubi, zadnji dotiki in povešeni pogledi. Kaj pa vsi ostali? A smo še vredni otroško pristnega odnosa, ali pa smo za vse življenje obsojeni na iskanje manjšega zla in spremljevalca, ki bi naše življenje prinesel čim manj prtljage? A imamo pravico pričakovati, da nam bo nekdo nudil svojo dušo na dlani in nas Ljubil bolj kot Ljubi življenje, če smo sami svojo dušo enkrat že podarili? In tudi če je dejansko možno Ljubiti več kot enkrat ... Verjetno vsakič znovič Ljubimo malo manj? Po eni strani s časom otopevamo, po drugi pa smo vedno bolj prazni in imamo vedno manj za ponuditi. Ali pa nas čaka vihar, ki bo brez "pomoči opeke" razbil vse kar poznamo, nas dvignil in vrgel tako močno, da se več ne bomo preproznali in nam tako dal ... še eno priložnost? Nov začetek? Mogoče smo zaradi tega vredni več. Ker smo čutili in občutili, ker sedaj vemo(?!) nekaj več, čeprav bi bili srečnejši, če ne bi. Ali pa smo le prazne lupine, ki se vlečejo po svetu. Ali pa ...
?!?"$"#%?!??$%=%@?!
In tako mineva današnji dan, ki ga bo nočna odeja prekrila. Konec koncev imam izbiro. Mlada sem še.
Ni komentarjev:
Objavite komentar