...toliko spominov

Stopila sem pred ogledalo in se opazovala. Gledala sem v svojo bledo porcelanasto brezmadežno gladko kožo. Opazovala sem svoje polne češnejvo rdeče ustnice in velike globoke oči. Sive oči. Lase sem si spela in si zmočila obraz. Maskara se je stopila in črnilo je počasi drselo po belih licih.

Odpela sem bluzo in jo slekla. Pred ogledalom sem stala razgaljena. Vedela sem, da je hladno, toda tega nisem čutila. Z roko sem se božala po ramenih, vratu, trebuhu in prsih. Sprva nežno, nato pa vse bolj grobo. Iz blede kože je začela kapljati rdečečrna kri. Opazovala sem jo, kako drsi ob popku po trebuhu, bokih, stegnih in kolenih in kako počasi kaplja na tla. S prsti sem se dotaknila čela in s konicami prstov premerila svoj obraz, nato pa s čelom udarila v ogledalo. Čutila sem delce stekla, ki so se zarili v kožo, a bolečine nisem čutila. Iz tal sem pobrala enega večjih delcev razbitega ogledala in ga dvignila v zrak. Pogledala sem se vanj. Iz odseva so zrle velike sive oči oblite s krvjo, ki je divje kontrastno drsela mimo ustnic po bradi in kapljala na prsa. Delček ogledala sem vrgla v steno, se z eno roko naslonila na krvi poln umivalnik, z drugo pa se prijela za levo stran prs in poslušala bitje srca. Nohte sem zarila v kožo, divje in grobo, zagrabila srce in ga še bijočega potegnila iz prs, ga pogledala in zmečkala. Še vedno nisem čutila ... ničesar. Zgrudila sem se na tla med delčke razbitega ogledala in gledala, kako je srce nehalo biti. Oči nisem zaprla. Sivina pa je zbledela. Ostali sta le dve beli kugli stmeči v uničeno srce.