sporočati in sporočiti

Včasih govoriš veliko in glasno, govoriš hitro in jezno, ker hočeš nekaj povedati. Želiš si, da bi bilo slišano, da bi bilo opaženo. A večinoma ni pomembno, koliko odziva požanješ ... Vse kar si želiš je, da bi besede dosegle vrata srca, na katerega trkaš. In zato stojiš pred njimi in kričiš, razbijaš in prosiš ... Čakaš, da se odpre nekaj, kar že davno več ne obstaja. Strmiš v trohneč les, ki kot je zrcalo tvoje duše in počasi razpada. Pozabljaš, da se za tvojim hrbtom odvija življenje, nočeš se ozreti, bojiš se seči v toplo dlan, ki te želi odpeljati stran, zavračaš vse, kar ti je nekoč pomenilo srečo, samo zato, ker ni točno takšno, kot je bilo tisto, ki je nekoč živelo za tistimi vrati. In zato govori. Govori veliko in glasno. In upaj. Če je to res vse, kar premoreš ...