Precej zmedeno

Bilo je vse precej preprosto. Jaz tu, ti tam, vedno pa nekako skupaj, drug z drugim in brez skrbi. Zdaj pa sem jaz pač tu, tebe pa tam več ni. Naš prelep planet pa se še kar naprej vrti, suka čas okoli svojega prsta in počasi ubija. Ubija vse kar smo, kar smo bili in tudi vse kar bomo nekoč postali. Lepo počasi in z občutkom trga vse ljube vezi, tka nove in jih spretno prede v pogubo, ki se konča v črni luknji, tako ali drugače. Ne razumem, zakaj je vmes potrebno toliko vsega zafrkniti in poiskusiti, da bi jo našli. Ljubibog, a ne moremo biti preprosto srečni? Življenje nam je bilo dano in namesto, da bi ga res užili, da bi se imeli radi in znali ceniti tisto najlepšo varno zavetje, ki smo ga našli, da primemo, uničimo in izbrišemo, da ja ne bi ostalo nič od njega, ker je preprosto preveč poznano. Vse uničimo. Čisto vse. Ljudje smo tako neumna bitja. Ne razumem, zakaj je tako težko, če naj bi bilo prav! A ni navadno tako, da začutiš, kaj je pravilno in ko tako ravnaš, občutiš tist notranji mir in prostorskost v prsih? Zakaj je torej vse kar čutim le ogromna skala, ki me tišči k tlom? Da bi se pobrala pa seveda potrebujem tebe, ki to skalo vedno dvigneš. Krasno, a ne da? Kdo zaboga bi želel človeka s skalo?! Prekleto naj bo vse skupaj, resno ... Vse skupaj je tako neumno nejasno in težko. Ne razumem.

Pa saj ne da ne znam živeti brez tebe, samo lepše je s teboj --- večinoma.

in najbolj ironično je, da sploh ne vem kaj niti zakaj tole pišem, še manj zakaj tole objavljam na blog in še najmanj zakaj zaboga pišem tole s postrani pisavo. a tako pač je, tako mi paše in to mi trenutno sede. ker, saj veš, kompromisi so bedni.

Mah...