itak

Bla bla BLA. blablablAaa. Bla BLA BLA bla ... BLA!

Besede. Izrečene, napisane, mišljene in izmišljene, lepe, mile, sladke in družbeno kritične, visoke in nizke, jokave in smešne ... So le besede. Izrečeno premika svet.

Zadnje čase res preveč razmišljam. Pa še to samo o nekih težavnih in težaških temah, dušo obremenjujočih in srce parajočih sranjih. Včasih mnogo dolgih in nesmiselnih besednih zvez tvori globoko sporočilo, deluje pametno in prefinjeno, v resnici pa gre le za sranje in nakladanje.

No, preidimo k bistvu. Seveda, ljubeeezen! Ah, ljubezen! Zakaj ljubezen pravzaprav sploh je? In kaj je to? Gre le za neko psihofizično stanje? So pač hormoni, misli in čustva tisti, ki uravnavajo naše počutje in nam poserjejo možgane, da ne moremo jesti, spati in se smilimo sami sebi, letimo nad nebom in pademo tako nizko, da se ne moremo niti pogledati v ogledalo? Ali pa gre za neko višjo, duhovno stanje miru in sreče, ki je tako globoka, da jo čutiš v vsakem delu telesa, dve duši sklenjeni v eno čudovito prepleteno vez, ki prežema srce in sije navzven? Pravijo, da veš. Da vedno pač veš. Kurca, če bi kdorkoli preprosto vedel, nam vse skupaj ne bi tako pralo možganov ... Še bolj pa me muči vso to iskanje. Se dve osebi pač najdeta, si ustrezata in se iz takih ali drugačnih razlogov odločita, da bosta preživela skupaj svoje življenje. Okej, vse lepo in prav. Kaj pa ko tole ne potegne? Pravijo, da je nekdo nekje za vsakega. Krasno, še dobro, da je na svetu samo slabih sedem milijard ljudi, mačji kašelj! Itak so vsi tudi totalno dosegljivi in ... kje zavraga piše, da si ti tele tvoji sorodni duši sploh usojen? In smo spet tam.

Čas. Ta je tudi ena taka pametna ... "Dej času čas! Čas poceli vse rane! Bo že čas povedal svoje! Vse ob svojem času! Čez nekaj časa ti bo vse jasno!" ...aha...  Čas. Jebi se.