Jutra so tako zoprna. Zbudiš se sam v veliki sobi, zebe te, copati so še hladni, zatetiš se v vratni okvir, ker si še napol slep, kmalu te oblije zavedanje, kaj vse te v dnevu čaka, začneš se smilit sam sebi in se odvlečeš vase, kjer ti nihče nič ne more. Tam pa te čaka en ogromen prazen
nič. Prazen si. Nič te ne zapolnjije. Vse, kar ti je nekoč gnalo kri po žilah, je pač nekam šlo. Ni izginilo, a trenutno tega pač ni. In strmiš vase, se čudiš in lezeš skupaj, saj prazen pač ne moreš stati pokonci.
Nato pa se zgodi nekaj malega. Nek stik z zunanjm svetom. Nekaj kar te brcne tako močno, da se nasmeješ in se smeješ in se kar ne moreš nehat smejati.
Nekaj, kar ti vrže kup peska v oči.
Nekaj, kar te prislili, da ne vidiš tistega kar
čutiš, ampak tisto kar
želiš videti.
megla
Ni komentarjev:
Objavite komentar