... obupano poskušam narediti izbor božičnih pesmi, ki me ne spravljajo le v obup in razmišlajam o prenapornem decembru, ki že trka na vrata.
Danes je prva adventna nedelja. Prva svečka. Prvi teden. Prvi dan.
Čas adventa je moj najljubši, takoj za poletnimi počitnicami, seveda. Tako pol upanja je. Tako poln pričakovanja, tako dišeč ... Kljub pretiravanju trgovcev mi je ves ta blišč všeč. Rada stopim v trgovino, ki je prijatno okrašena, rada stopim na prag hiše, kjer zrak diši po snegu, rada lovim snežinke z jezikom, se mečem v kupe spluženega, čeprav umazanega, snega, obožujem vonj peciva, ko pridem domov in obožujem okus kuhanega vina, ki me greje v temnem večeru. Rada imam lučke, rada se sprehajam, ko sneži, rada sem se kepam in vsako leto naredim snežaka že iz prvega snega.
Ko pomislim, na božič brez Dika me postane strah, ker ne vem, kako bo. Skrbi me, da ga ne bom znala res izživeti. Vsi popolnočni sprehodi odpadejo, kričanje in lovljenje po travniku za hišo, ko vsi že spijo, valjanje po snegu ter lizanje ledenih sveč ... Je vse to res stvar preteklosti? Še vedno upam, da se bom kar naenkrat zbudila ...
Danes sem bila pri maši ... spet. Župnik je ob koncu neke zgodbe rekel: "Ljudje slišimo tisto, kar nosimo v srcu." <3
Pa še nekaj zate:
Prva jutranja misel - Ti. Strast dneva - Ti. Zadnje upanje - Ti. Občutek pripadnosti - Ti. Želja po še - Ti. Večerna fantazija - Ti.
Ker sem že eno parkrat zasledila, da se je nekaj komentarjev znajdlo pod drugo objavo, kot bi se moralo, obveščam vse Vas bralce našega bloga, da so komentarji zgoraj objave. Vem, da je malo drugače, kot je ponavadi in Vas to malo mede, ampak samo opozorimo, da boste vedeli za drugič, če tega še niste opazili.
Danes sem ekstremno lena (zato pa je to moj drugi post danes ...). Imeli smo namreč celo dopoldne vaje, pa tudi jutri jih imamo in se mi za to preprosto ne da misliti na več, kot en dan naprej.
Brala sem stare objave na blogu ... Objava, ki jo trenutno bereš je namreč 174., kar pa vendarle ni tako malo. Kar malo pogrešam star "sistem". Preden smo zaprle blog zaradi anonimhin (, ki jih še vedno smatram, kot debile ...) so bile naše objave precej manj formalne in manj ... depresivne(?). Komentirati jih je bilo laže in branje komentarjev je bilo mnogo bolj zabavno.
Danes iščem nekaj moralno spornega ... Nekaj, kar vas mora pripraviti do govorjenja ... In mislim, da kje iskati ... Vsaj upam. =)
1.
2.
3.
4.
5.
Naprošam za komentiranje vsebine, ker je vsakemu piscu bloga v veselje prebrati mnenja Vas, dragi naši. =P
Bližal se je božič. Vedno sem oboževala ta čas. Tako spokojen in poln ljubezni. Poln obljub, novih začetkov, ljubezni ... Preprosto, srečen.
Kot vsako leto, se tudi letošnje ni ravno razlikovalo od ostalih. Predbožični čas je bil stresen, vsi so bili živčni, na fasku smo imeli polno obveznosti, mami je iz službe prihajala pozno, očeta pa skoraj da nisem videla. Želela sem, da bi bil ta božič nekaj posebnega. Želela sem, da bi bilo pravljično. In seveda sem, kot ponavadi, pričakovala preveč.
24.12., dan, ki ga vsi poznamo kot 'božični večer'. Že zjutraj sem živčno ponavljala svoj načrt za večer. Vse bi se moralo lepo iziti.
»Po šoli pridem domov, hitro zavijem darila, skočim v kopalnico in se očedim, pod smrekico postavim darila in potem bi moralo biti že primerno pozno, da ga obiščem. Za božič bo gotovo doma,« sem si ponavljala v glavi med gužvanjem na avtobusu in vračanjem zaničljivih pogledov mulcem iz osnovne šole. Končno se naporna vožnja konča, izstopim in stečem na predavanja. Spet sem bila pozna.
»Le še kapljico parfuma pa bo!« si mrmram med prepevanjem božičnih pesmi v kopalnici pred ogledalom. Zaradi vodne pare, ki je zarosila ogledalo, nisem videla praktično nič. Pa mi ni bilo mar, bila sem namreč dobre volje in pripravljena samo zanj.
Pozvonila sem na vrata njegovega stanovanja. Ko je odprl je bil samo v spodnjicah z jelenčki in kravati. Rdeči kravati. Pozdravila sem ga in poljubila na lice, kljub začudenju. Debelo je gledal vame, kot da me sploh ne bi poznal. Izročila sem mu darilo in stopila naprej. In kot da že tako in tako ni bilo vsega dovolj, je za konec iz kopalnice stobila brhka rdečelaska in s sladkim glaskom rekla: »Bi še enkrat, srči?« Max je seveda le mežikal in pogledoval od ene k drugi. Nakoncu je začel jecljati in se vleči ven: »Jaz, Tina, sorry, nisem te pričakoval in ... Morala bi biti doma, s starši, nisem hotel, res ...«
Nič nisem rekla. Obrnila sem se, strekla po hodniku ven na ulico in tekla vse do parka.
»Si vredu?« sem zališala glas za hrbtom. Kdo zaboga se ob tej uri in v takem mrazu sprehaja po parku?!
»Ne, pusti me, kdorkoli že si.«
»Ime mi je Jan.
»Jan, torej. Pusti me, ni mi do družbe ... Sploh pa ne do moške družbe.«
»Te je dal na čevelj, a?«
»A? Kako prosim? ... seveda ne,« še sama sebi sem zvenela neprepričljivo.
»Pa saj je v redu. Tudi mene je. Sandra. Zaradi drugega, si moreš misliti? Nekega... Am, kako mu je že ime ...«
»Max?« sem jezno siknila.
»Ne, mislim, da je nek Jernej. Tvoj fant je torej Max, a?
»Ja, in?«
»Nič, nič ...« je rekel in vstal. »Nikoli ne zgubi vere v božič!« je še zaklical in odšel. Še kakih 15 minut sem sedela na oražni klopci, nato pa sem vstala in šla domov.
»Daj se no zmigaj, zamudili bova, čakaju naju!« je nestrpno rekla Nina.
»Ja, ja. Juhu...«
»Vsi so že tam, ura je že sedem. Torej še... en, dve, mmm, mmm ...«
»Pet. Še pet ur, Nina.«
»Ja! Še samo pet ur do novega leta! Pohiti že, vendar!«
Le stala sem tam in jih gledala. Tako veselo so odštevali... Tri, dve, enaaa ... Srečno novo leto! Hja, res srečno ... Nina je veselo poljubljala Nika, Liza pa se je že strastno poljubljala z novim fantom, ki ga je spoznala pred dvema dnevoma in mi ga še ni uteknila predstaviti. Bolelo me je. Želela sem si ... Ah, niti sama ne vem, kaj sem si želela. Stopila sem do šanka in naročila kozarec kuhanega vina. Vonj le-tega je bil še edino, kar mi je dalo vedeti, da so res prazniki. Odmaknila sem se stran od pokanja raket in strasti vseh teh ljudi na trhu. Dekleti nista niti opazili.
Spet sem šla v park, tam je tako spokojno, ker nihče več ne hodi v parke.
Spet sem se vsedla na isto klopco, kot zadnjič. Bila je tako mrzla, da sem slišala ječanje lesa pod mojo težo. Nič kaj spodbujajoč trenutek ... In že tik preden sem sklenila, da bo najbolje, če dam glavo med kolena in se smilim sama sebi je prišel Jan. Ponudil mi je roko.
»Spet sama?«
»Ah, ja ...« sem dahnila, in mu podala roko.
»Pridi, nekaj bi ti pokazal,« je rekel in stekel proti velikemu drevesu. Radovedno sem mu sledila. Ko sem ga uspela dohiteti je že klečal na tleh in v rokah držal majhno škatljico. Izročil mi jo je. Debelo sem ga pogledala in odprla.
»Veš kaj je to?«
»Ne,« sem odgovorila.
»To je omelo. No, prava so veliko večja...« je rekel in se nasmehnil, kot da bi se želel spraviti iz zagate.
» Aha...« sem negotvo izdahnila.
»No, omela služijo temu, da se morata osebi poljubiti, ko prideta spodaj.« Dvignil ga je nad glavo, stopil k meni in me tesno objel. Pogledal me je goboko v oči in mi zašepetal: »Srečno novo leto!« V tistem trenutku me je poljubil. Sprva nežno in previdno. Popolnoma sem se predala občutkom in strastem.
Lepo se je bilo zbuditi v objemu neke res posebne osebe. Lepo se je zavedati, da imaš spet tisto svojo iskrico v očeh ...
Padec in padec. Praznina. Padec in padec. Globina. Padec in padec. Popolna tema. In ko se znajdeš na samem dnu, ko stojiš na tanki plasti leda in samo čakaš, da se bo prelomil in ti boš padel v ledeno mrzlo morje, ko stojiš na samem robu in samo čakaš, da ti bo nekdo ponudil roko, da ne boš padel v prepad. Ko ti ostane še zadnje upanje, katerega hraniš v dlani, kot svoj največji zaklad. In kaj narediš takrat, ko ti ta začne pojemat? Zgrabiš za prvi klin in začneš plezati proti vrhu, čeprav veš, da te na poti do samega vrha, čaka še veliko ovir, katere te lahko že s samim dotikom tako ranijo, da znova zgrmiš na sam začetek ali tvoj konec? Je vreden trud? Je vredno tvegat? Nikoli ne veš, mogoče te čaka še zadnja bitka in potem, ko boš osvojil vrh, boš srečen. In potem se znova pojavi vprašanje. Srečen? Še zmeraj, ko dosežeš sam vrh svojega življenja, lahko znova zgrmiš v prepad. Še zmeraj te lahko nekdo pahne v prepad, še vedno se ti lahko udrejo tla pod nogami. In ko ni več nikogar, ko bi te obvaroval, ko je enostavno razpoka prevelika in pregloboka. Se zopet pojaviš na samem začetku oz. koncu. In krog se vrti in vrti. Dokler enostavno zgubiš smisel do življenja. Enostavno se ti zdi, kot da nima nobenega pomena. Počutiš se nemočno. Od samega napora in prepogostih padcev, se počutiš utrujeno. Vsaka mišica na tvojem telesu ti odpove. Povsod okoli tebe je sama tišina. Obdaja te tema. Slišiš samo še utrip svojega srca, kateri ti govori, da ostaja še nekje upanje. Nekje globoko u sebi lahko zbereš še zadnje moči. Vendar odmev v tvoji glavi ti govori drugače. Da je use zaman. Vsak gib, ki ga boš naredil. In tukaj je tvoja življenska odločitev. Boš poslušal srce in zbral vse moči, katere so ti še ostale, čeprav veš, da mogoče več nikoli ne dosežeš vrha ali zbereš moči za posleden dih, nakopičiš zrak v svoja usta in lahkotno pihneš v plamen, ki tako lepo odseva v vsej svoji moči in toploti? In zamisliš se kako je bilo, ko si imel ti tako moč in izžareval svojo toploto in veselje do življenja. Ko je življenje še imelo smisel, ko si imel še upanje. Vendar, postane ti vseeno in izdihneš iz sebe zrak, plamen ugasne. In takrat se počutiš svobodnega kot še nikoli. Težka bremena padejo iz tvojih ram, spet dobiš novo upanje, nov smisel, novo življenje.
Potegnla sm si dol cel nov album od P!nk, Funhouse!! Čist vsaka pesem me je navdušla, P!ink je še enkrat dokazala da je carica!!! =D Morte, ampak res morte slišat te komade!! Ne bo vam žal!! =)
Zakooon <3
So what Sober I don't believe you One foot wrong Please don't leave me Bad influence Funhouse Crystal Ball Mean It's all your fault Ave Mary A Glitter in the air
Svojo roko je nežno položil na njen vrat, nagnil glavo in se previdno dotaknil njenih ustnic. Bilo je hladno in bila sta sama. Njena kolena so se omehčala, naslonila se je najn in se privila tesno k njemu. Še enkrat jo je poljubil. Počasi in nežno. Lahko je čutil vsak kotiček njenih ust, njegov jezih je počasi drsel ob njenem. Poljub je trajal dolgo, bil je tako poln čustev in nežnosti. Vedela sta, da je to zadnjič.
Ne odpenjaj dneva, ne bo nama uspelo. Ne dotikaj se ga in ne kliči razgaljene noči.
___________________________________
Prinesi mi papirnato sonce. Vedno ga želim ob sebi, pa četudi bo včasih mokro od mojih solza.
____________________________________
Včasih moraš živeti v puščavi, da izdihaš svoje misli in slečeš svoje maske. Včasih moraš živeti v puščavi, da zagledaš pravega človeka, ki prihaja pote.
_____________________________________
Pokrivam se. Odeja najinih let greje in hladi. Med tkivi tkanine se sprehajajo odmevi smeha in žalosti. Včasih se mi zazdi, da te ne poznam, a ko ti dam poljub na uho, klavir zaigra brez dotika tipk. Pokrivam se. V popolni tišini le utrip odeje, da čutim najsvetlejšo globino najudveh, čeprav vem, da boš jutri zopet tako hladno daleč.
Svet danes je pol kriminala, nasilja, vojn,... in drugih nepotrebnih stvari.
To še ni vse. Grozno se mi zdi nasilje za štirimi stenami, v družinah! Kot verbalno, fizično in kaj šele spolno. Včasih sem gledala filme, v katerih so se dogajale te stvari, a danes mi nažalost več ni ''treba'', saj se je razkrilo tudi pri nas, v naših krajih. Žalostno, grozno, pretresljivo!! Niti predstavljati si ne morem kaj vse pretrpijo ljudje, še posebej otroci in žene, v takšnih družinah. A kar se mi zdi še huje, je to, da ko se te žrtve nekomu zaupajo, jim ljudje ne vrjamejo. Če jih že prijavijo, jih ne obtožijo.
Kje je pravica?
Ljudje si mislijo: ''Ah on?!! On pa res ne, on je bil pa res zgleden človek! Sem slišal, da je bilo čisto drugače, sploh jim ni nič naredil...''
Pa ne mislijo prav!! Ne vedo resnice!!
Zakaj si ljudje tako zelo zatiskamo oči pred resnico???!
Danes sem izjemoma pobrskala po raznih spletnih straneh, tistih, saj veste, netlog pa ta shit. Saj nimam nič proti, lepo, fino... Daš gor slike, mal nakladaš, ocenjuješ... Ja, ta Fotoshop dela čudeže!
Problem pa je nastal, ko sem med brskanjem naletela na razne imitatorje svojih idolov. Dajte se malo zamislite, no! Je že kdo uspel tako, da bi oponašal osebo, ki mu je všeč? Ne spomnim se, da bi že kdaj prebrala: "Nov bend, kopija xyz, je danes nastopila in zasenčila originale! Fantje so res uspeh!" Vem pa, da sem že mnogokrat zseledila: "Včeraj so fantje s svojo glasbo, ki je prinesla novost na glasbeno sceno spravili na noge xxx število ljudi ... "
Dolgi lasje, pasje ovratnice ... To je stvar tistih, ki so s tem zasloveli, ne pa vseh tistih, ki si z oponašanjem želijo zasloveti. Že zdrava logika in minimalno opažanje sveta ti pove, da so svoj uspeh doživeli z vpeljevanjem novosti. Primerov si sama ne bi drznila naštevati. To prepuščam vam.
Res, moje znanje in zanimanje za glasbo je bolj skromno. Vem pa toliko, da si upam to povedati na glas in stati za povedanim!
... in list je nepomembno obležal na mizi. Točno tam, kjer sem ga večer prej pustila.
Vse se je začelo s padcem. Potrebno je bilo veliko volje, truda, še več pa sreče, da mu je uspelo. Majhen in nepomemben je lažal med trnjem in čakal. Prišla je zima. Bilo je mrzlo in že ko je mislil, da se ne bo nikoli končalo je sonce počasi stopilo snežno odejo. Prvi topli pomladni žarki so se dotaknili njegove trde lupine v njem zbudili življenje. Bil je srečen. Predrl je lupino in majhno, komaj za palec veliko stebelce je pokukalo in uzrlo v svoj prvi sončni dan. Dolgo je trajalo. Lovci, otroci, sprehajalci, ribiči ... Vsi so hodili mimo, nekaj njih ga je tudi pohodilo. Pa se ni vdal. Saj so samo ljudje. Vztrajal je in stegoval svoj, en sam, listek visoko, kar se je dalo. In že ko ga je narava obdarila s prvo vejico in novim popkom, je spet pritisnila zima. Drugo pomlad je začel znova. Tokrat je imel več sreče. Kar hitro si je opomogel in vse moči usmeril v svojo rast in razvoj. Po nekaj letih vzponov in padcev, hudih zimah, vedno novih začetkih in mnogih borbah je končno dosegel spodobno velikost. Zime ga več niso ganile, užival je v jesenih, živel za pomlad in ljubil poletje. Ljudi je osrečeval s svojo prijetno senco in sladkimi plodovi. Leto za letom je bil bolj ponosen, da mu je uspelo. Vedno se je s ponosom spominjal bridkih začetkov, ker so mu vlivali moč in pogum. Vedno je mislil, da je uspel. Bil je tako srečen. Svoje veje je raztezal visoko proti nebu, vsako najmanjšo vejico je cenil in bil nanjo ponosen, vsaka je zanj pomenila drugo, unikatno izkušnjo. Bil je vse bolj košat in komaj za palec veliko stebeljce, njegov majhen, krhek temelj je uspel tako zrasti in se razbohotiti, da je postal eno najlepših in največjih dreves v gozdu. Porabil je dve dolgi stoletji, da je dosegel vse to. Preživel je dve vojni, naravne katastrofe pa tudi človeško jezo je že iskusil. Vse to ga je naredilo še močnejšega. Toda kljub vsem trudu, kljub želji po življenju mu je spodletelo. Dobesedno. Prišli so oni in mu za potrebe človeške populacije vzeli življenje.
Vsak list papirja predstavlja del več letne, stoletne vztrajnosti. Mi pa smo še vedno tisti, ki se ne zavedamo pomembnosti majhnega.
Zdej se tle neki matram z zgodovino (vmes sm vsaj 3× skor zaspala) - KR NEKI!! Kr sama sebi se smilim...
No, sem pa ugotovila, da smo se ljudje skozi vsa ta tisočletja, preveč razvili, sploh pa naš um. Vse je postalo preveč komplicirano, vse več zahtevamo drug od drugega... Ne znamo več živeti preproto in ceniti tiste osnovne stvari.
Potrebujem trenutek. Obsedim. Glasovi okoli mene zbledijo v ozadje, slišim samo še odmeve. Poskušam se zbrati. Globoko vdahem in suh zrak pomešan s prahom mi kot jedka tekočina zareže v nosnici. Ni mi všeč.
Hočem ven.
Hočem stran.
Hočem novo.
Moti me. Iščem preprost odgovor, ki se mi kar naprej izmika in ... Počutim se, kot da bi padala. Vse slie pritiskajo na moje telo in me vlečejo k tlom. Jasno vidim prizor svojega krutega konca pa vendar nikakor ne uspem pasti. Vedno znova se mi sama tla izmaknejo in padam še naprej. Pritisk je vse hujši. Želim si zakričati pa ne morem. Lovim sapo, to me duši in ...
Pogrešam. Ljubim. Pa vendar... Ah... Mogoče rabim samo malo časa. Pa saj je samo faza. Saj je samo trenutek praznine, samo slab dan? ...
Slabo mi je. Zvrti se mi. Besede pred mano zgubljajo smisel, bledijo. Vse skupaj postaja velika črna packa, kot nočna mora v kateri se utapljam. Kaj hočem? Zakaj se mi to dogaja?
Pa saj veste. Vsako minuto živčno pogledujete na uro, neprestano čakate sms, šolski zvonec, klic, karkoli ... V vas raste občtek nestrpnosti, kar naenkrat se zavedate, da tapkate z nogo po trdem betonu in da si agresivno grizete ustnico. Znano?
Čas adventa je moj najljubši, takoj za poletnimi počitnicami, seveda. Tako pol upanja je. Tako poln pričakovanja, tako dišeč ... Kljub pretiravanju trgovcev mi je ves ta blišč všeč. Rada stopim v trgovino, ki je prijatno okrašena, rada stopim na prag hiše, kjer zrak diši po snegu, rada lovim snežinke z jezikom, se mečem v kupe spluženega, čeprav umazanega, snega, obožujem vonj peciva, ko pridem domov in obožujem okus kuhanega vina, ki me greje v temnem večeru. Rada imam lučke, rada se sprehajam, ko sneži, rada sem se kepam in vsako leto naredim snežaka že iz prvega snega.
-ori.jpg)
