Life's shit.

... in list je nepomembno obležal na mizi. Točno tam, kjer sem ga večer prej pustila.

Vse se je začelo s padcem. Potrebno je bilo veliko volje, truda, še več pa sreče, da mu je uspelo. Majhen in nepomemben je lažal med trnjem in čakal. Prišla je zima. Bilo je mrzlo in že ko je mislil, da se ne bo nikoli končalo je sonce počasi stopilo snežno odejo. Prvi topli pomladni žarki so se dotaknili njegove trde lupine v njem zbudili življenje. Bil je srečen. Predrl je lupino in majhno, komaj za palec veliko stebelce je pokukalo in uzrlo v svoj prvi sončni dan. Dolgo je trajalo. Lovci, otroci, sprehajalci, ribiči ... Vsi so hodili mimo, nekaj njih ga je tudi pohodilo. Pa se ni vdal. Saj so samo ljudje. Vztrajal je in stegoval svoj, en sam, listek visoko, kar se je dalo. In že ko ga je narava obdarila s prvo vejico in novim popkom, je spet pritisnila zima. Drugo pomlad je začel znova. Tokrat je imel več sreče. Kar hitro si je opomogel in vse moči usmeril v svojo rast in razvoj. Po nekaj letih vzponov in padcev, hudih zimah, vedno novih začetkih in mnogih borbah je končno dosegel spodobno velikost. Zime ga več niso ganile, užival je v jesenih, živel za pomlad in ljubil poletje. Ljudi je osrečeval s svojo prijetno senco in sladkimi plodovi. Leto za letom je bil bolj ponosen, da mu je uspelo. Vedno se je s ponosom spominjal bridkih začetkov, ker so mu vlivali moč in pogum. Vedno je mislil, da je uspel. Bil je tako srečen. Svoje veje je raztezal visoko proti nebu, vsako najmanjšo vejico je cenil in bil nanjo ponosen, vsaka je zanj pomenila drugo, unikatno izkušnjo. Bil je vse bolj košat in komaj za palec veliko stebeljce, njegov majhen, krhek temelj je uspel tako zrasti in se razbohotiti, da je postal eno najlepših in največjih dreves v gozdu. Porabil je dve dolgi stoletji, da je dosegel vse to. Preživel je dve vojni, naravne katastrofe pa tudi človeško jezo je že iskusil. Vse to ga je naredilo še močnejšega. Toda kljub vsem trudu, kljub želji po življenju mu je spodletelo. Dobesedno. Prišli so oni in mu za potrebe človeške populacije vzeli življenje.

Vsak list papirja predstavlja del več letne, stoletne vztrajnosti. Mi pa smo še vedno tisti, ki se ne zavedamo pomembnosti majhnega.

Tjaša