Omelo

Bližal se je božič. Vedno sem oboževala ta čas. Tako spokojen in poln ljubezni. Poln obljub, novih začetkov, ljubezni ... Preprosto, srečen.

Kot vsako leto, se tudi letošnje ni ravno razlikovalo od ostalih. Predbožični čas je bil stresen, vsi so bili živčni, na fasku smo imeli polno obveznosti, mami je iz službe prihajala pozno, očeta pa skoraj da nisem videla. Želela sem, da bi bil ta božič nekaj posebnega. Želela sem, da bi bilo pravljično. In seveda sem, kot ponavadi, pričakovala preveč.

24.12., dan, ki ga vsi poznamo kot 'božični večer'. Že zjutraj sem živčno ponavljala svoj načrt za večer. Vse bi se moralo lepo iziti.

»Po šoli pridem domov, hitro zavijem darila, skočim v kopalnico in se očedim, pod smrekico postavim darila in potem bi moralo biti že primerno pozno, da ga obiščem. Za božič bo gotovo doma,« sem si ponavljala v glavi med gužvanjem na avtobusu in vračanjem zaničljivih pogledov mulcem iz osnovne šole. Končno se naporna vožnja konča, izstopim in stečem na predavanja. Spet sem bila pozna.

»Le še kapljico parfuma pa bo!« si mrmram med prepevanjem božičnih pesmi v kopalnici pred ogledalom. Zaradi vodne pare, ki je zarosila ogledalo, nisem videla praktično nič. Pa mi ni bilo mar, bila sem namreč dobre volje in pripravljena samo zanj.

Pozvonila sem na vrata njegovega stanovanja. Ko je odprl je bil samo v spodnjicah z jelenčki in kravati. Rdeči kravati. Pozdravila sem ga in poljubila na lice, kljub začudenju. Debelo je gledal vame, kot da me sploh ne bi poznal. Izročila sem mu darilo in stopila naprej. In kot da že tako in tako ni bilo vsega dovolj, je za konec iz kopalnice stobila brhka rdečelaska in s sladkim glaskom rekla: »Bi še enkrat, srči?« Max je seveda le mežikal in pogledoval od ene k drugi. Nakoncu je začel jecljati in se vleči ven: »Jaz, Tina, sorry, nisem te pričakoval in ... Morala bi biti doma, s starši, nisem hotel, res ...«

Nič nisem rekla. Obrnila sem se, strekla po hodniku ven na ulico in tekla vse do parka.

»Si vredu?« sem zališala glas za hrbtom. Kdo zaboga se ob tej uri in v takem mrazu sprehaja po parku?!
»Ne, pusti me, kdorkoli že si.«

»Ime mi je Jan.

»Jan, torej. Pusti me, ni mi do družbe ... Sploh pa ne do moške družbe.«

»Te je dal na čevelj, a?«

»A? Kako prosim? ... seveda ne,« še sama sebi sem zvenela neprepričljivo.

»Pa saj je v redu. Tudi mene je. Sandra. Zaradi drugega, si moreš misliti? Nekega... Am, kako mu je že ime ...«

»Max?« sem jezno siknila.

»Ne, mislim, da je nek Jernej. Tvoj fant je torej Max, a?

»Ja, in?«

»Nič, nič ...« je rekel in vstal. »Nikoli ne zgubi vere v božič!« je še zaklical in odšel. Še kakih 15 minut sem sedela na oražni klopci, nato pa sem vstala in šla domov.

»Daj se no zmigaj, zamudili bova, čakaju naju!« je nestrpno rekla Nina.

»Ja, ja. Juhu...«

»Vsi so že tam, ura je že sedem. Torej še... en, dve, mmm, mmm ...«

»Pet. Še pet ur, Nina.«

»Ja! Še samo pet ur do novega leta! Pohiti že, vendar!«

Le stala sem tam in jih gledala. Tako veselo so odštevali... Tri, dve, enaaa ... Srečno novo leto! Hja, res srečno ... Nina je veselo poljubljala Nika, Liza pa se je že strastno poljubljala z novim fantom, ki ga je spoznala pred dvema dnevoma in mi ga še ni uteknila predstaviti. Bolelo me je. Želela sem si ... Ah, niti sama ne vem, kaj sem si želela. Stopila sem do šanka in naročila kozarec kuhanega vina. Vonj le-tega je bil še edino, kar mi je dalo vedeti, da so res prazniki. Odmaknila sem se stran od pokanja raket in strasti vseh teh ljudi na trhu. Dekleti nista niti opazili.

Spet sem šla v park, tam je tako spokojno, ker nihče več ne hodi v parke.

Spet sem se vsedla na isto klopco, kot zadnjič. Bila je tako mrzla, da sem slišala ječanje lesa pod mojo težo. Nič kaj spodbujajoč trenutek ... In že tik preden sem sklenila, da bo najbolje, če dam glavo med kolena in se smilim sama sebi je prišel Jan. Ponudil mi je roko.

»Spet sama?«

»Ah, ja ...« sem dahnila, in mu podala roko.

»Pridi, nekaj bi ti pokazal,« je rekel in stekel proti velikemu drevesu. Radovedno sem mu sledila. Ko sem ga uspela dohiteti je že klečal na tleh in v rokah držal majhno škatljico. Izročil mi jo je. Debelo sem ga pogledala in odprla.

»Veš kaj je to?«

»Ne,« sem odgovorila.

»To je omelo. No, prava so veliko večja...« je rekel in se nasmehnil, kot da bi se želel spraviti iz zagate.

» Aha...« sem negotvo izdahnila.

»No, omela služijo temu, da se morata osebi poljubiti, ko prideta spodaj.« Dvignil ga je nad glavo, stopil k meni in me tesno objel. Pogledal me je goboko v oči in mi zašepetal: »Srečno novo leto!« V tistem trenutku me je poljubil. Sprva nežno in previdno. Popolnoma sem se predala občutkom in strastem.

Lepo se je bilo zbuditi v objemu neke res posebne osebe. Lepo se je zavedati, da imaš spet tisto svojo iskrico v očeh ...

Tjaša