Potrebujem trenutek. Obsedim. Glasovi okoli mene zbledijo v ozadje, slišim samo še odmeve. Poskušam se zbrati. Globoko vdahem in suh zrak pomešan s prahom mi kot jedka tekočina zareže v nosnici. Ni mi všeč.
Hočem ven.
Hočem stran.
Hočem novo.
Moti me. Iščem preprost odgovor, ki se mi kar naprej izmika in ... Počutim se, kot da bi padala. Vse slie pritiskajo na moje telo in me vlečejo k tlom. Jasno vidim prizor svojega krutega konca pa vendar nikakor ne uspem pasti. Vedno znova se mi sama tla izmaknejo in padam še naprej. Pritisk je vse hujši. Želim si zakričati pa ne morem. Lovim sapo, to me duši in ...
Pogrešam. Ljubim. Pa vendar... Ah... Mogoče rabim samo malo časa. Pa saj je samo faza. Saj je samo trenutek praznine, samo slab dan? ...
Slabo mi je. Zvrti se mi. Besede pred mano zgubljajo smisel, bledijo. Vse skupaj postaja velika črna packa, kot nočna mora v kateri se utapljam. Kaj hočem? Zakaj se mi to dogaja?
Kaj, prekleto, spoh je to?!
Tjaša
2 komentarja:
Kaj je to?
To je.. življenje oz. del življenja. Pričakuj nepričakovano, zgodi se, kadar najmanj pričakuješ =)
se strinjam z nejo...everything happens for a reason...=)
Objavite komentar