prašna

Sedela sta na klopici ob obali. Sedela sta v tisini. Opazovala sta mlade parcke, ki so se sprehajali mimo, otroke, ki so bezali pred starsi, pse, ki so podili galebe. Opazovala sta ladje v daljavi in mirno valovanje morja na nek nakljucen vecer iztekajocega se poletja. Pogledal jo je in se ji nasmehnil. Bila je ze res stara. Obraz je imela utrujen in kozo vso zgubano. Njene ustnice niso bile vec tako mamljive, kot takrat, ko sta pred 45 leti tu sedela prvic. Skljucena postava zenske, ki je sedela zraven njega, je vidno usihala, njen pogled je bil ze ocitno utrujen. Pogledala ga je in s mu vljudnostno nasmehnila nazaj. Cutiti je bilo, da jo je strah. V njenih oceh je ozrl odsev starega moskega, ki sam preprosto vec ne zna ziveti. Potreboval jo je in ona njega. Svojo roko je polozil okoli njenega dobnega trupa in ji pomagal vstati. Vprasala ga je, kam gresta. 

"Kamorkoli naju sonce popelje." Poljubil jo je na celo, prejel za roko in prepletla sta stare koscene prste v skupen trden prijem. In odsla sta skupaj s soncnim zahodom.