samo še enkrat

Po tistem sem jo videl samo še enkrat. Obiskala me je v spanju. Spustila se je nadme kot angel iz najmračnejšega kota teme. Prišla je tiho, kakor je prej odšla. Strmela je vame s svojimi velikimi očmi, ki so izstopale iz jamic. Bledo siva koža se je zlivala z barvo noči in vse kar sem videl, vse kar sem čutil ... so bile njene velike oči. Sedla je na rob postelje in me pogledala, rahlo nagnila glavo na stran in se še bolj zazrla vame. Čutil sem, da vidi skozme, da vidi naravnost v mojo dušo. Dvignila je strašljivo koščeno dlan in me pobožala po obrazu. Vedel sem, da je Ona, čeprav si več ni bila podobna. Njena koža je bila mrzla in vlažna. Po vsem telesu me je spreletel mraz. In potem ... Potem se je nasmejala. Prijetno in tiho. Kar zasijala je. 

In v tistem trenutku sem se spomnil, kako sva sedela na skalah ob morju in noge namakala v hladno vodo. Jezna je bila name. Razočarana. In vedela je, da se čas tokrat resnično izteka. Spomninjam se, kako je v tišini nepremično zrla v vodo in spomnim se odseva njenih žalostnih oči, ki so iz gladine nazaj stremele v prazno. Ljubil sem njen pogled in ljubil sem njo. Ljubil sem, kako je dišala in kako je z vsakim dihom verjela v naslednji sončni vzhod. Spomnim se, kako je takrat vstala, se slekla do golega in spominjam se, kako se je sonce s svojimi zlatorumenimi žarki odbijalo od njene kože. Rahlo se je naježila in ravno, ko sem se zavedel trenutka, je skočila v vodo. V trenutku, ko je priplavala na površje, se je začela smejati. Vabila me je k sebi. Tako srečna je bila videti. Tudi sam sem se slekel, skočil v vodo in priplaval k njej. Nisva veliko govorila in s pogledi sva si obljubljala večnost. S poljubi sva verjela v obljube, ki sva si jih dajala. Prepletala sva prste, se božala in dotikala ... Začelo je deževati in kaplje so naju počasi zvabile iz vode. Priplavala sva do oblek in nazaj do avtomobila. Kakor sva se oddaljevala od obale, tako je umiral sij v njenih očeh. Minljivost trenutka ga je naredila večnega. Za oba.

"Oprosti," sem dahnil. Sij je izginil in zopet je zraven mene sedela košena prazna lupina ženske, ki sem jo nekoč ljubil. Njen nasmeh več ni bil tih in prijeten, temveč grozljiv, rezek ... Čutil sem, kako svoj hlad preliva vame. Ničesar ni rekla. Svojo roko je stegnila proti ženski, ki je namesto nje spala zraven mene. Proti ženski, ki sem ji posvetil vse svoje življenje, ženski, kateri sem izlil srce in dušo. Še nikoli v življenju se nisem počutil tako nemočnega in tako prestrašenega. Dvignila se je nadnjo, lebdela je v zraku in zrla vanjo z lačnimi očmi polnimi sovraštva. Svojo drago sem panično obrnil k sebi in njeno telo se je z mrtvo težo prevalilo v moje naročje. Ni več imela obraza. Jokal sem in nikakor se nisem mogel spomniti, kako je sploh izgledala.  Vešča ji je izpila dušo. Prišla je po tisto, kar sem ji jaz vzel. Sedela je zraven mene in me prijela za roko. Počasi se je nagnila nadme in me poljubila. Bil je najin zadnji poljub in bil je poljub, ki je uničil moje življenje. Kot sem jaz njo.