Je, ja!

In tako zopet po dolgi pavzi nekaj nepovedanih besed, ki me ščemijo v prstih. Zopet nekaj praznih fraz brez smisla, a ne brez globjega pomena. Ali pa vsaj ne brez bistva ...

Ko tako hodiš v prijetno aprilskem vremenu in olajšano razmišljaš, da poleti vendarle ne bo take krize z vodo in da bo zato vendarle možno normalno wejkat, se ti nekako prikrade tist nasmešek na obrazu. Saj veš kater, tisti prepovedan, tisti, ki trenutno pomeni "vreči puško v koruzo", ali še natančneje - obesiti šolo na klin. Kar bi seveda trenutno storila z največjim veseljem. Sprva bi jo sicer obesila in šele nato nabila na klin, a pustimo osebne travme za kdaj drugič. Ker je blog tako ali tako že davno zapuščen, je pravzaprav prijetno trositi takele besede, tako kot dež trosi dežne kaple - brez nekega reda in pač zato, ker se mi pač tako ljubi. Večkrat bi moralo biti tako. Ne spomnim se namreč dne, ko bi z nekim zanosom brala knjigo ali navdušeno pisala karkoli brez da bi mi nekdo dihal za ovratnik in lajal na uho. In seveda se zdi, kot da že ves čas pljuvam po šoli. In ja, ravno to počnem. Saj je super in vse lepo in prav, od osebe je odvisno kako si stvari zastavi in postavi, kolišen zalogaj torte si odreže in tudi kako veliko žlico ima na voljo, a kaj ko same volje ni ... Ne krivim vzgojnoizobraževalnih ustanov, ki nam tako ali tako hočejo le res najboljše, pač pa nas, lene in neodgovorne pubertetnike, ki smo pri osemnajstih že živi zombiji. Je**š apokalipso, ne je čakat, saj se že dogaja, res ne vidiš?

SLIKA

Streljali se sicer ne bomo, bomo pa viseli.

Carpe diem.