Točka

Prišla sem do tiste točke v življenju, ko vidiš, da je nekaj narobe s tvojim načinom življenja in moraš nujno nekaj spremenit.

Vsak dan, vsak teden isto. Spanje, šola, ˝ne da se mi nč˝, spanje, šola, ˝delaš kr neki˝, ...
Za mano je grozen dan v šoli (če odštejem športno). Trudiš se, znaš, uspeha pa nikjer. In potem, ko je nekaj narobe se zdi, kot da se vsi spravljajo nate. V njihovi ovinkasti tožbi se najdeš kot eden izmed glavnih krivcev.
Sploh več ne vem zakaj hodim v šolo. Pa tudi pojma nimam kaj naj grem študirat. Imam sanje, ki se mi zdijo tako daleč ...

Meša se mi.

Najraje bi šla nekam za 2 tedna, sama.

Neja