Pretekli čas sem posvetila predvsem iskanju same sebe, namesto besed sem obračala glavo v iskanju smisla obstoja, vsak dan sem se prisilia zbuditi z nasmeškom, vse proste trenutke sem namenila odpiranju oči ... Želela sem videti ... Videti svet, poletje, toplo morje in lepoto hladne jesenske noči. Učila sem se občudovati minljivost in čarobnost tega tukaj in zdaj.
Duhovi tistega so nekaj podobnega slabim sanjam - nikoli ne gredo iz glave. Vidiš jih vsakič, ko zapreš oči, začutiš jih vedno, ko ti nekaj prekriža načrte. Včasih se želiš zapreti v omaro ali z odejo pokriti čez glavo, a veš, da te bodo vseeno našli ... Zato se še bolj potuhneš, počasi in potiho zadihaš, umiriš srce in počasi odpreš oči ... Zginejo.
Imeti dovolj poguma, da odpreš oči, je včasih strašneje od samega skoka s padalom in je težje od lovljena mavrice. A ko jih odpreš, vidiš, da je mavrica tu, lahko se preprosto vsedeš na rosno travo in občuduješ lepoto novembrskega dežja, v katerem se odbija svetloba zahajajočega sonca ...
Končno spet dihaš s svojimi pljuči.
Spet z vami - Tjaša
3 komentarji:
končno sm dočakala tvoj post, ki mi je kot vedno zelo všeč :)
Thank you, draga =*
se pridružujem Evinem mnenju:)
Objavite komentar