Pot s koncem. Ali brez ...

25. 12. 2009

Gre za občutenja, čustva in občutke. Gre za zaznave, za dotike in poglede. Gre za tist cmok v grlu po še enem manj uspešnem dnevu. Gre za podočnjake, ki se vsak dan bolj izrazito režejo na obrazu. Gre za težo utrujenosti, pod katero omagujemo. Gre za to, da je vsega preveč. Da ne zmoremo. Jaz ne morem več.

Gre tudi zate. Zate in zame. Za naju. Naju. Ni to lepo? Vsak konec tedna - ti. Si moj razlog, da v ponedeljek vstanem in da se v petek sploh odpravim tja na tistih neznosnih devet ur ... Ker si na koncu ti s svojim objemom. Zate.

Gre za neprespane noči, gre za vse izgubljene minute, gre za nadležno temó in za kratke dneve. Gre za težko glavo in občutek nemoči - tiste jedke, zoprne nemoči, ki te pritiska k tlom in te priganja. In ta čas ... Ta vrednota, lahko bi rekla valuta današnjega življenja. Vse se vrti okoli časa. Postaja pomembnejši od denarja. Vsaka minuta šteje, vsak dih je korak bliže tistemu, česar se bojiš. In tebi zmankuje časa. Tik - tak ... Tik - tak ... In potem nemoč. Panika.

Gre za preprosto priznanje svetu in samemu sebi. A ravno to je tisto nemogoče. Raje si mečemo pesek v oči, kot pa da priznamo. Oh, ne, jaz pa ne ...


Navsezadnje pa je zadeva zelo preprosta. Vse formule življenja in enačbe smisla, vse hamonije jezikov, vsa čustva in stvari, vsi dogodki, vsi procesi ... Vse kaže le na eno.

In zakaj se torej gre? Da se kam pride ...

Tjaša

Poslovilno pismo

25. 6. 2014

Zadnjič

Ne morem več! Ne zdržim več bremen tega življenja! Zares, to je ... Ne morem več, ne zdržim, želim ven, sovražim vas! Dobili ste kar ste hoteli - ne bo me več! Zapustila bom to zoprno življenje in šla na lepše - tam kjer ni težav in tegob, tam kjer je vsega dovolj in kjer ni prosotra za diskriminacijo!

Oh, da vedeli boste kje sem, ves svet bo vedel ... In obiskali me boste lahko. Brali boste moje ime za tem znanim priimkom, iz katerega ste se norčevali in opravičevali se boste ... A takrat bo prepozno ... Ker me ne bo več! Jokali boste, pogrešali me boste, hoteli boste, da se vrnem. A to ne bo mogoče ... Ker me ne bo več! Žal vam bo, da ste me zbadali, da ste me prizadeli, da ste bili takšni prasci ... Žal vam bo in želeli si boste, da bi lahko zavrteli čas nazaj. Oh, kako prekleto si boste to želeli ... Verjamite, da boste jokali ob mojem imenu in spravljali moje slike ...

Oh, časopisi bodo gorvorili o meni ... Takšnega konca si ne zmore privoščiti vsak. Le tista mala špeglarca, za katero sedaj jočeš in govoriš, da sem bila tako dobro dekle. Tega dekleta več ni. Poglej mojo sliko, poglej jo! Je to tisto dekle? A je?! Odgovori, prekleto?!

A mene več ne bo. Želeli me boste nazaj. On me bo želel. Oh, ja, boš ... A mene več ne bo.

***

Vzela je letalsko karto in šla. Zares je šla. Bilo je natančno tako, kot je želela. Bilo jim je žal, hoteli so se opravičiti, celo rože so prinesli ... Ona pa je le gledala z balkona na te bednike pred vrati svoje velike posesti, kako odlagajo svoje rože in pisma ... In je ukazala slugi naj nikakor ne odpira vrat. Nikoli. In bila je srečna.

Tjaša

Can't get it out ...

Ker sem v nedeljo uspela zboleti, sem te dni doma ... Smrkam, kašljam, kiham, pljuvam ... Nič prijetnega ... Kljub temu, da bi morala čimprej ozdraveti in se vrniti v šolo, mi ta distanca bolj paše, saj mi daje občutek, da se me vse te stvari ne morejo dotakniti, da niso tu ... Tako varno je. Hkrati pa ves čas pogledujem na uro, razmišljam, koliko snovi bom morala prepisati, preračunavam čas, da bom uspela ujeti zamujeno in se hkrati uspela obdržati na tekočem ...

Včeraj, ko sem zopet živčna legla v posteljo, sem razmišljala o vsem, kar me drži pokonci. Zaradi prejšnjega zoprno neuspešnega tedna, sem sedaj še bolj globoko v začaranem krogu obveznosti, nisem mogla zaspati in sem se potrudila, da sem misli preusmerila na poletje ...


Sprva sem se spomnila na tisto smešno noč na otoku ... Tisto, ki se je zgodila 5. 6. 2009, petek je bil.=) Bilo je tako čarobno brezbrižno ... Pivo, ogenj, prijatelji in poletje ... In nato na delo v koruzi. Sonce, smeh, pa tudi vročina in dolgčas, so počitnicam dali poseben pridih. Nato morje ... Morje ... Morje ... In potem motozbor in spet morje ... =) Tako čarobno, tako hitro, tako sladko ... Pa še o nekom sem razmišljala ... O svoji sestri ... Ki je tako daleč, kljub "one klik away" teoriji ... =S

Če bo še kdaj tako ...

Tjaša

Spet

Tako, pa smo spet sredi dolgočasne nedelje ... Nekako dobivam navado, da pišemo ob koncu tedna in še takrat tjavendan, ker preprosto ne vem, o čem bi pisala ...

Tokrat je za mano precej naporen in malce manj uspešen teden, zato lahko iskreno rečem, da sem vesela, da je mimo. Danes smo zaključili s snemanjem tistega filmčka za angleščino, zdaj pa me čaka zgodovina, ki se zlovešče nasmiha iz torka bližajočega se tedna ... No, ta teden je na mojem urniku ocen le zgodovina, hvalabogu, zato ga bom po torku izkoristila za priprave ne zadnji novembrov teden in za lenarjenje, ki mi je do sedaj tako zelo manjkalo ...

Vsekakor komaj čakam čas adventa, saj se z njim pričnejo priprave na čarobni božič in v zraku se čuti tisti pozitiven naboj, ki se vzbudi v človeku, saj se zaveda, da bo kmalu konec tega leta in bo čas za nov začetek. Še dva tedna torej, potem pa v še vedno delovno, a malo bolj optimistično obdobje do izteka tega leta=).

Tjaša

Včasih

8. 11. 2009

Včasih pogledam na koledar in zavijem z očmi
nad mnogimi obveznostmi prihajajočega tedna ...

Včasih planem pokonci sredi noči,
ker sem živčna, da sem nekaj pozabila ...

Včasih obupano gledam na telefon in
čakam na sms, ki nikoli ne pride ...

Včasih mi gre na jok samo zato,
ker te pogrešam ...

Včasih se vprašam,
če je bilo res vredno ...

Včasih mi slabo vreme tako pokvari dan,
da sploh ne vidim mavrice ...


Včasih pa vzamem pisan dežnik in grem v najkrajših hlačah na dež,
skakati po blatnih lužah,
se smejati in teči za mavrico,
loviti sončne žarke in občudovati oblake ...

Tjaša

Prvega v novembru

Norija okoli noči čarovnic je mimo in moram reči, da tako bednega halloweena še nisem imela nikoli ... Nisem izrezala niti ene buče, namesto gledanja filma, sem iz dijaškega prepisovala obnovo in namesto dobre družbe sem se zatekla k slušalkam in depresivnim komadom. Hurej ... Konec je tudi mojega oznanjanja noči čarovnic, zato sem zamenjala temo na blogu na nekaj vsakdanjega in malce hladnejšega, hkrati vedrejšega, da se bo ujemalo z mrzlimi, a sončnimi dni novembra. =)

Današnji dan pa je namenjen vsem tistim, ki smo jih (in jih še imamo!) imeli radi, a jih žal več ni med nami. Danes torej ne hitite nikamor. Ustavite se, pojdite na zrak, prižgite kakšno svečko in ne šimfajte drugih grobov in njihovih ikaben, ampak se zazrite v lepoto lučk in toploto, ki jo oddajajo. Poglejte vse te duše, ki nam hvaležno kimajo v pozdrav, začutite to energijo, prisotnost.

Prepustite se ... Vsak praznik je le enkrat letno in danes je njihov dan. Nikar si ga ne poskušajte prisvojiti.

Tjaša