25. 12. 2009
Gre za občutenja, čustva in občutke. Gre za zaznave, za dotike in poglede. Gre za tist cmok v grlu po še enem manj uspešnem dnevu. Gre za podočnjake, ki se vsak dan bolj izrazito režejo na obrazu. Gre za težo utrujenosti, pod katero omagujemo. Gre za to, da je vsega preveč. Da ne zmoremo. Jaz ne morem več.
Gre tudi zate. Zate in zame. Za naju. Naju. Ni to lepo? Vsak konec tedna - ti. Si moj razlog, da v ponedeljek vstanem in da se v petek sploh odpravim tja na tistih neznosnih devet ur ... Ker si na koncu ti s svojim objemom. Zate.
Gre za neprespane noči, gre za vse izgubljene minute, gre za nadležno temó in za kratke dneve. Gre za težko glavo in občutek nemoči - tiste jedke, zoprne nemoči, ki te pritiska k tlom in te priganja. In ta čas ... Ta vrednota, lahko bi rekla valuta današnjega življenja. Vse se vrti okoli časa. Postaja pomembnejši od denarja. Vsaka minuta šteje, vsak dih je korak bliže tistemu, česar se bojiš. In tebi zmankuje časa. Tik - tak ... Tik - tak ... In potem nemoč. Panika.
Gre za preprosto priznanje svetu in samemu sebi. A ravno to je tisto nemogoče. Raje si mečemo pesek v oči, kot pa da priznamo. Oh, ne, jaz pa ne ...
Navsezadnje pa je zadeva zelo preprosta. Vse formule življenja in enačbe smisla, vse hamonije jezikov, vsa čustva in stvari, vsi dogodki, vsi procesi ... Vse kaže le na eno.
In zakaj se torej gre? Da se kam pride ...
Tjaša
5 komentarjev:
koncept posta mi je všeč, koncept besedila pa, sej veš, not my style.. matraš se, da nekam prideš. Če maš srečo, se boš mogu na tem delovnem mestu še bolj matrat (res da za višjo plačo, ampak that's not the point). Da boš sploh kam napredoval, kjer te čaka še več, če ne dela, pa stresa. Posledično se zarad psihičnega stresa po problemih le-te sorte pojavijo tudi fizični problemi - padec naravne odpornosti v najlepšem primeru, se pa od stresa mnogokrat pojavijo tudi mnogo hujše težave, tudi rakava obolenja, ampak blabla, to že vse veste.. =) in, ko se stres v optimalnem primeru brez hujših težav poleže, vključno z večino našega delovnega življenja in kariere, saj je prav mogoče, da bomo delali do 85. leta, napoči čas, da počivamo. simple math : 5 let dela v osnovni, 4 leta srednje (nivo stresa do zdej PRI NEKATERIH doseže že kritični level), po novem moderno opravljanje večih faksov, magisterijev blabla tam, laično recimo 7, 8, 9 let, in pol šiht. naporen, sicer dobro plačan, zelo dobro, ampak se nekako izgubi vsa brezskrbnost, ki smo jo do sedaj imel med počitnicami, ampak samo poletnimi (dijaki in osnovna), ker je bil razmak dovolj velik, da se ni bilo treba učit.
Da smo si na jasnem, takega stila še zdaleč ne obsojam, u bistvu ga občudujem, ampak spet, prosim ne najdite v tem napačnega smisla, se mi malce smili tak človek. So takšni, ki najdejo službo, točno tako kot so hoteli, s plačo, kakršno so hoteli, hišo, kakršno so si želeli od malega, z poroko, načrtovano v mesece naprej, z dvema otrokoma, starejšim fantkom in mlajšo punčko, fenomenalno partnerko/partnerjem, ki je tudi karieristka, ampak nič od naštetega ne trpi. So taki. Tudi bo še takih. Ampak ne veliko. Če se ena od kart v tej mogočni palači poruši, bo, če ne bo preprečen s strani sreče ali bogvečesaše, padec ogromen. Več vložiš, več dobiš. več dobiš, več imaš. več imaš, bolj si srečen, na žalost..
res je blo to zdej mal too much, se opravičujem, če me je kdo videl kot zabušanta, lažnjivca, negativca.. zabušant sem, in to velik, lažnjivec kot vsak, negativec pa, Tjaša to ve bolj kot vsi ostali, niti slučajno. samo hotel sem se izpovedati že dolgo tlečega teksta =P
bottom line:
the endless persuit of dreams without resting ends up with a nightmare.
še bolj bottom line =P..
take it easy, res, ne se sekirat. itak bo 2012 konc sveta, pejte u kino pogledat, namest da ste ves čas pred knjigami =)
Tjaša zakon post:P:P. Sploh konec:P.
Robi umer se
Hočem svetlo, svetlo, svetlo ... :D
Aja, pa res!=) Neki mi po božiču diši pa nč pametnega ne najdem ... Bom še mal počekirala, če je kaka rdeče-bela varijanta, da bo bol tipično - in svetlo ;)
Objavite komentar