Poslovilno pismo

25. 6. 2014

Zadnjič

Ne morem več! Ne zdržim več bremen tega življenja! Zares, to je ... Ne morem več, ne zdržim, želim ven, sovražim vas! Dobili ste kar ste hoteli - ne bo me več! Zapustila bom to zoprno življenje in šla na lepše - tam kjer ni težav in tegob, tam kjer je vsega dovolj in kjer ni prosotra za diskriminacijo!

Oh, da vedeli boste kje sem, ves svet bo vedel ... In obiskali me boste lahko. Brali boste moje ime za tem znanim priimkom, iz katerega ste se norčevali in opravičevali se boste ... A takrat bo prepozno ... Ker me ne bo več! Jokali boste, pogrešali me boste, hoteli boste, da se vrnem. A to ne bo mogoče ... Ker me ne bo več! Žal vam bo, da ste me zbadali, da ste me prizadeli, da ste bili takšni prasci ... Žal vam bo in želeli si boste, da bi lahko zavrteli čas nazaj. Oh, kako prekleto si boste to želeli ... Verjamite, da boste jokali ob mojem imenu in spravljali moje slike ...

Oh, časopisi bodo gorvorili o meni ... Takšnega konca si ne zmore privoščiti vsak. Le tista mala špeglarca, za katero sedaj jočeš in govoriš, da sem bila tako dobro dekle. Tega dekleta več ni. Poglej mojo sliko, poglej jo! Je to tisto dekle? A je?! Odgovori, prekleto?!

A mene več ne bo. Želeli me boste nazaj. On me bo želel. Oh, ja, boš ... A mene več ne bo.

***

Vzela je letalsko karto in šla. Zares je šla. Bilo je natančno tako, kot je želela. Bilo jim je žal, hoteli so se opravičiti, celo rože so prinesli ... Ona pa je le gledala z balkona na te bednike pred vrati svoje velike posesti, kako odlagajo svoje rože in pisma ... In je ukazala slugi naj nikakor ne odpira vrat. Nikoli. In bila je srečna.

Tjaša