Češnjotožje

Mmm ... Ko zahrustlja pod zobmi, ko se pocedi po ustnicah in ko ti nesramno kapne na belo, sveže oprano manjico, je približno tako, kot da bi zaspal v oblaku in se nežno dvignil vse do sonca, kjer bi ulel svoje sanje.

No, mogoče vendarle ni čisto tako, je pa nekomu, ki češnje tako obožuje kot jih ljubim jaz, občutek znan in ne tako daleč od opisanega ... =)


Danes je to še toliko huje, ker bi ravno zdaj, tudi v času pisanja tega, kar ravnokar bereš, morala svoj čas zapravljati v (ali na?) Goriških Brdih, se basati s češnjami, nalivati z vodko in uživati na Dan D ter Šank rock.

In zakaj sem doma? !!@*˘R@n#!!*@

Ah, ja, jebatga, bo pa drugo leto bolje ...

In vsi vi, prasci, ki se ob branju te objave bašete z sladkimi rdečimi sadeži, pojejte še eno za mene! =)

Tjaša