Goriška brda 6.-8. junij

Za 15. rojstni dan sem od sestre dobila posebno darilo. Kot mnogi že veste sem totalno obsedena s češnjami, zato me je tudi peljala na . . . . . . . . . ... PRAZNIK ČEŠENJ!!! mmmnjaaaaam!



Seveda ni šlo brez "glupiranja" že v samem začetku. Matejin avto je po dolgem času spet dočakal, da se je njegov "tank" napolnil do samega, veličastnega vrha. Sreče z vremenom nisva ravno imeli, prav tako ne z iskanjem prenočišča...







Končno prispemo! Uff, pot je bila sicer doga, a zanimiva in okusna. Jedli sva... Neprestano... Tudi ČEŠNJE, seveda. Ker sva se po napornem in brezupno neuspešnem iskanju prenočišča odločili, da prespiva v avtu, sva poiskali prijeten kotiček na parkirišču in se odpravili nekaj pojesti.




Napočil je trenutek, ki sem ga čakala kot nora! Big Foot Mama je imela ta večer nastop v prelepih Brdah, in ker naj bi začeli že ob 21:30, dejansko so pa z Važn' da zadane prikorakali na oder dve uri kasneje (hja, frajerji, si lahko privoščijo!), sva s sestro šli na eno... nedolžno pijačko. Ko se se gospodje vendarle prikazali sva bili ravno pri wc-jih, ki so blizu "šanka". Rekli sva, zakaj pa ne, pa naj bo še ena runda. =)




Koncert je bil super, nimam kaj drugega reči. Vsem je, kot bi mladina rekla ( =P ), dogajalo full!! Ljudje so pogledali globoko v plastične kozarce, ki so bili kasneje vse prej, kot v koih za smeti, zabavali so se in kričali. V tem trenutku se zamislim: "Zakaj uporabljam tretjo osebo?!"

(Robi, na ozvočenje se pa ne spoznam. Hehe* =P)






Po legendarni, prej omenjeni, slovenski glasbeni skupini (uuu, koliko pridevnkov!) so nastopili... Hm, pojmanimamkdoitalijanskosopeli in nadajevali z žurom. S sestro sva si vzeli krajši premor za pijačko in ogovarjanje ljudi. Določeni so imeli res super obleke, drugi malo manj super čevlje. Nikakor ne smem pozabiti omeniti HOT, HOT in še enkrat... HOT kitarista (se opravičujem moški populaciji), ki je bil, poleg veselosti, uživanja in plesanja (ja, jaz sem celo migala!!!), glavni razlog, da sem se sramotila v prvi vrsti. =)Ko so bile sestrine potrebe po nikotinu potešene, sva se vrnili v šotor in se... No, slike povedo več kot besede, pravijo.









Najine baterije so se izpraznile in počasi sva prilezli mimo onemoglih ljudi, do najinjega prenočišča s petimi zvezdicami. Noč je bila dolga in vroča, toda dokaj udobna, toda tega žal ne moram reči za jutranje umivanje na bencinski črpalki... Zajtrk je seveda neopisno prijal... Sledilo je še nekaj ogledov orkestrov, razrez pite velikanke, tombola (na kateri sva zadeli kupon za pizzo) in težko slovo od Goriških Brd. Nisva imeli srca se ne ustaviti v nekemprekletodrageminšmensi hotelu, na katerega smo redno hodili na wc. Pa kaj!








Slovo mi ni prijalo... Toda kaj hočemo, čas teče in kamlu bo tu drugo leto, z njim pa tudi 43. praznik češenj, na kateram jaz zagotovo ne bom manjkala!








Enjoy*