Stojim ob cesti in gledam v luči, ki se oddaljujejo. Nadaljujem pot.
Moj korak je energičen... Le da pozitivne energije ni občutiti.
Razmišljam, rešujem probleme in sestavljam načrte. Nasproti pride dekle, mojih let, mogoče malo starejša. Ošvrkne me s pogledom in nadaljuje pot. To me razbesni. Kaj, prekleto, ti daje pravico, da me ocenjuješ? To je moje delo. Jaz sem tista, ki opazuje ljudi, ki črpa njihova življenja, jaz sem tu zato, da sestavljam vaše zgodbe. Zgodbe ljudi. Moj korak se stopnjuje. Hodim še hitreje, komaj se še zadržujem, da ne začnem teči. Končno prispem v cerkev. Spet so vsi pripadniki starejše pa tudi srednje generacije poslušali pridigo duhovnika, mlajši pa so nestrpano gledali na uro. Jaz sem le stala. Stala in pokala prste. Živčna sem. Ne da mi mira... Zakaj? Prekleto!
Na koncu maše je župnik rekel nekaj besed o poti v večnost - v tistem posmrtnem raju, ki nas čaka. Bojimo se smrti. Smrt je večnost. Torej se bojimo večnosti. Toda... Vsi si želimo živeti večno. Zakaj potem strmimo k življenju, če je večnost pravzaprav tako dosegljiva, uresničljiva in bolj realna od življenja? Ne razumem.
The grass was greener. The light was brighter. The taste was, was... Was?
Shit, it's fading away...
Hodiš... po mestu oz. ni važno kje, okoli tebe so ljudje, prijatelji, ti pa kar naenkrat začutiš praznino v sebi?! (nejasnost)
Zakaj?! Saj imaš vse kar potrebuješ, super prijatelje, družino, zaljubljen si. Več ali manj si srečen!
Zakaj te potem kar naenkrat doleti ta občutek praznine?! (zopet nejasnost)
Včasih še sama sebe ne razumem!
Ljudje so bitja, ki pač potrebujejo nekoga ob sebi, težko živijo sami.
Vendar včasih se umakneš nekam v svoj svet, želiš si samote.
The grass was greener. The light was brighter. The taste was sweeter. The nights of wonder. With friends surrounded. The dawn mist glowing. The water flowing. The endless river.
So mi rekle, da morm neki napisat, da nism sam za okras tle zravn =P.
Recimo... šola...
Prvi šolski dan je bil zame prav grozen. Očitno sem bila zopet preveč optimistična in sem res verjela, da bomo prišle skupaj v razred. Pa tudi o novem razredu, sošolcih nisem imela kaj preveč dobro mnenje. Vendar sedaj, ko sem jih spoznala se mi zdijo vsak dan bolj super in vsak dan z njimi je boljši. =) Res je zanimivo spoznavati 31 novih osebkov, njihovo osebnost, življenje, raznolikost,...
Spet iščem izgovore. Spet delam vse, samo da mi ne bi bilo treba pred knjige. Spet zgubljam čas za nepotrebne stvari. Spet lažem sama sebi.
"Pa kaj!" "Ne, ne, ni pa kaj, saj boš videla ... " " ... ah, seveda je, saj se bom zvlekla ... " "Ne, pazi se, rekla sem ti! Konec je."
Glasovi v glavi mi ne dajo miru, notri mi odmevajo dijalogi, borim se sama s sabo. Živim v utopiji. Sanjam, upam in lažem. Lažem sama sebi: "Ni še konec ... "
Ljudje me spet živcirajo. Ali pa še vedno. Ne vem več, ne sledim več sama sebi. Ne vem več kaj hočem. Prvič se mi dogaja, da imam vse pa si vendarle želim, da bi se vrnila nazaj v čas poln problemov, samo zato, da bi videla kako sem jih takrat reševala. Ali pa še bolje; da bi se vrnila v čas tik preden so ti problemi nastali... Da, to bi bilo krasno. Spet lažem.
Je res, da ima svak list dve strani, svaka knjiga dve platnici in vsak človek dva profila? Dva obraza, dve maski, dva izraza, dve osebnosti? ... V vsakem slabem je nekaj dobrega, v vsakem dobrem je nekaj slabega. Začaran krog. Ja. V tem sem zadnje čase dobra. Lažem!
Pa saj bo.
Ne, ne bo.
... ah, seveda bo ...
nedelja, september 21
Je res, da je vsak človek nadomestljiv? -----------------------------------------
Popolnost me živcira. Novo okolje je polno ljudi, ki so popolni.
Ali pa vsaj mislijo, da so.
So trenutki, ko se čas ustavi, ko te štiri stene učilnice dušijo, mrzel polt ti zalije hrbet in ko se ti naježijo prav vse mišice (naježevalke), ki jih tvoje telo premore. Takrat me zgrabi pošastna želja po kričanju in besnenju, po nekontroliranem jokanju in ... A vse kar naredim je, da se prijazno nasmehnem in zamenjam temo pogovora ... Pa kaj! No, saj bo, minil bo dan, teden, tudi mesec. In potem spet od začetka; dan, teden, mesec ... Dan, teden, mesec ... Hodim v krogu. Blodim.
Že od malih nog, sem rada prisluhnila pripovedovanju svoje prababice, kako je bilo, ko so jo leta 1943 odpeljali v tovarno smrti oz. Auschwitz. Njena zgodba, njen pogum, njena vzdržljivost, odločnost in volja do preživetja so me presunili znova in znova. Zato bi njeno zgodbo rada delila z drugimi. Mogoče ste nekateri o Auschwitzu slišal že od babic in dedkov, pa vendar.
Štelo se je leto 1943, milijoni in milijoni ljudi so bili odpeljani v tržaški zapor, imenovan Koroneja. Iz tod, so jih v živinskih vagonih odpeljali v eno najbolj krutih taborišč Auschwitz. Potovanje je trajalo od ponedeljka do sobote. Izmučene in sestradane so zavezali z vrvmi, tako močno, da jim je izpod nohtov začela teči kri. V teh parih dneh so dobili za jest samo kruh in vodo. Ko so prispeli v Auschwitz, so jih odpeljali v veliko dvorano, kjer so jim pobrali vse, kar so imeli na sebi. Židom so celo izpulili zlate zobe. Vsakega posameznika so temeljito pregledali in jih obrili na balin. Od oblek so dobili vsak eno obleko, brez spodnjega perila, za obut pa holandske lesene cokle, brez nogavic. Vsakemu posamezniku so na roko vtetovirali ( z iglo in tinto) določeno številko. Od takrat naprej, so postali številke. Niso več imeli imen in priimkov. Ampak so postali sužnji in delavci. Med njimi je bila tudi moja prababica. Takrat je imela 18 let. Bila je močna in zdrava, zato so jo dali v posebni lager, kjer je na njenem telesu preizkušal svoje eksperimente zloglasni dr. Mengele. Ob 5ih zjutraj je v vrat dobila injekcijo angine. Voda ji je začela teči skozi nos, ker je bilo grlo zamašeno. Zato so ji brez kakršne koli narkoze ali injekcije(torej na živo) odstranili mandlje. Raztegnili so ji roke in jih zavezali ob zid. S kleščami so ji mandlje potegnili ven in jo takoj po tem nagnali nazaj na delo. Na teh vivo eksperimentih je bila približno 2 meseca, ves preostali del pa je delala na cesti ob vseh vremenskih razmerah. Vsak dan so se iz pogradov, kateri so bili, namesto mehke vzmetnice, obloženi s trdimi opekami, vstajali ob 5ih zjutraj. Stali so v apelu po 5 in 5, da so jih ss-ovci in ss-ovke ( na nek način stražarji) prešteli in jih pod močno stražo s psi odpeljali na delo, katero je trajalo do 4 ure popoldan. Najtežje je bilo seveda delo po zimi. Vsi premraženi in pretepeni, so prišli v lagerje in ko bi si ob takem trenutku najraje privoščil, kakšen čaj ali kakav ali pa mogoče govejo župco, so oni dobili ostanke kolerabe, zelja in rdeče pese, vse zalito z vodo, v kateri je bila pomešana zemlja s kamni in glistami. Se vam to zdi neokusno? Njim se ni zdelo tako. Srečni so bili, če so dobili v skodelici, kakšno glisto ali hrošča. To jim je dalo vsaj malo energije, za tisto težko delo, katerega so morali opravljati dan za dnem. Če si samo predstavljate, da je iz 80ih kil, kolikor jih je imela, ko je prišla v Auschwitz, prišla domov z 36 kilogrami. Seveda pa so nekateri, še predvsem ženske stare med 60 in 70 let, bile preizčrpane, nezmožne za kakršno koli delo, so ss-ovci na njih spustili krvoločne pse, kateri so jih raztrgali do smrti. Se vam zdi neverjetno? Ampak je na žalost res. Vendar najtežje od vsega je bilo gledat transporte z materami in otroci. Otroke so takoj iztrgali iz materinega objema in jih usmrtili v krematorijih. Krematoriji so goreli noč in dan. Njihova zmogljivost je bila 10 000 trupel na dan. Že leta 44 je v Auschwitzu gorelo 5 krematorijev. V njih je največ seveda umrlo Židov, saj so po mnenju Hitlerja in njegovih pomočnikov, bili ničvreden narod, narod, katerega so morali izbrisati iz tega sveta. ˝ Z besedami se ne da opisati vsega, ker kdor ni videl tega trpljenja, ne more verjeti, da so se Hitler in njegovi pomočniki, spravili na povsem nedolžne ljudi, ne sluteč, da bo tudi njim prišel enkrat konec.˝ so bile besede moje prababice. In res, ker se je Auschwitzu približevala ruska fronta in je bilo že od daleč slišati bobnenje in grmenje topov, so jih Nemci v začetku septembra leta 44, po skupinah 500 internirancev zastraženih s ss-ovci in psi, evakuirali iz Auschwitza in jih usmerili proti drugem kazanskem taborišču, proč od ruske fronte v Ravensbruck, ki leži v bližini Hamburga. To je bila tako imenovana CESTA SMRTI. Dolga je bila približno 800 km. Na tej cesti, so se pomešani z že begajočimi Nemci, premraženi in še zmeraj v istih oblačilih in coklah, podali na krvavo pot. Preživljali so se s krompirjem, korenjem ali repo, katere so Nemci preko zime zakopali v njive. Ob vsakem takšnem podvigu, ko so napadli kupe teh pridelkov, je bilo ustreljenih najmanj 5-10 ljudi. Nekaj jih je vseeno preživelo, čeprav so ob surovem krompirju dobili visoko vročino. ˝Ker je bilo na tej cesti okrog 2 cm snega, mi pa smo imeli žuljave noge od cokel, smo jih pustili na cesti in pot nadaljevali bosi. V že 2 mescih tega potovanja smo hodili po mrličih in ne več po cesti, ker je vsak, ki je bil nemočen dobil strel v tilnik. Po 2 mesecih in pol so naše zdesetkane vrste prišle v Ravensbruck.˝ Nadaljuje pripoved prababica. Toda ruska fronta se je nevarno približevala, tudi temu taborišču, zato so jih zopet poslali na pot. Vendar je bila ta pot krajša, saj so jih Rusi osvobodili nekje med Perleburgom in Parhimom. Ko so Rusi opazili tolpo sestradanih, ušivih, koščenih, umazanih ljudi so jih strpali v posebne kasarne, kjer so zopet živeli pod stražo. Ker so jim Rusi, nekako, vendar s težavo dopovedali da se morajo držati njihovih pravil prehranjevanja, torej malo in na vsake 2 ure, se nekateri niso mogli upreti hrani in so zaradi preveč zaužite hrane umrli. Vendar jih je nekaj le preživelo. Srečni, da bodo po tolikih letih trpljenja, stradanja in težkega dela, končno videli svojo domovino, so se posedli na vagone, kateri so jih najprej odpeljali v Beograd. Ob prihodu, so čisto vsi pokleknili in poljubili domača tla, katera so tako pogrešali. Solze so tekle po umazanih licih, katera so bila opraskana do krvi, saj so si iz sebe drgnili blato, ker tuša v teh letih niso več poznali. V Beogradu so opravili zdravniški pregled in se odpeljali proti Ljubljani. Pot je bila od vsega pričakovanja predolga. Vendar so le dočakali ta trenutek. Na hribu so zagledali Ljubljanski grad in to jim je bil dokaz, da so varno prispeli v domovino. Slišati je bilo ihtenje. Solze se zopet niso mogle ustaviti. Čakal jih je samo še prihod k svojim domačim. Tega prababica opisuje tako: ˝ Potrkala sem na lesena vrata svoje domačije. Odprla mi je drobna ženica, moja mati. Vprašala me je: ˝ Kaj želite, gospodična? ˝ Odvrnila sem ji: ˝ Prenočišče.˝ Takrat je pristopil k vratom še moj oče. Niti on me ni prepoznal. Mati je odvrnila, da nimajo dovolj prostora. V tem trenutku pa je prišla teta in ko me je zagledala je bilo vprašanje samo eno. ˝ Marija, si to ti?˝ Prikimala sem. Teta me je s solzami v očeh objela. Prikrivati solz, ni uspelo nobenem.˝ In tukaj se zgodba zaključi. Ponosna sem na svojo prababico. Poanta te zgodbe ni, da bi se hvala s tem, ampak, da se nekateri začnete zavedat, da v življenju je še velik drugih vrednot, kot pa na primer lepota in da se ne sramujete tega kdo ste in iz kod. Vseeno pa še za konec krik, kateri so mnogi od preživelih, vzkliknili v en glas:˝Nikoli več Auschwitz!˝
Zakaj večina fantov hrepeni po sexu? Ker jim punce ne dajo.
Zakaj ljubimo čokolado? Ker (vsaj naj bi) redi in je zato (vsaj naj ne bi) ne smemo jesti.
Zakaj fantaziramo (vsaj določeni/e) po sexy igralcih (in igralkah (da, porno filmo štejejo=))? Ker jih ne moremo imeti.
Zakaj si zastavljamo previsoke cilje? Ker so nedosegljivi.
Ljudje smo neverjetni. Hočemo vse, kar je izven našega dosega, če pa to dobimo, hočemo več. Se sploh zavedamo kaj s tem delamo sami sebi, prijateljem in svojim dragim<3?
Ne.
Ker se tega nočemo zavedati.
-> Jutri športni dan. Fuj! -> Gimnazija, novi sošolci in okolje = super! -> Pogrešam? Pa še kako...
Starši, starši, starši..večen problem pri mladih. Kričanje, ropotanje, loputanje z vrati in rdeči obrazi. Vse to vključuje spore z našimi predragimi starši. No, vsak normalen najstnik ima te težave. Če teh težav nimaš si pa eden izmed 1% srečnikov in smo ti lahko ostali močno fauš. Pa vendarle, nas ostane še tistih 99%, kateri smo si vedno v laseh s starši. Kar je povsem normalno. Starši so takšna čudna bitja, katera nas hočejo obvarovati še pred tako drobno napakico in težavico. Bog ne daj, da nam las pade iz glave. No, mogoče pretiravam, ampak se učasih počutim prav tako. Sej ne da bi se to zmeraj dogajalo. Ampak so trenutki, ko ti enostavno poči film al ma pa mama PMS. In pol moraš poslušat pridige o tem kakšen si, kako bi se lahko pobolšal, kaj smeš in kaj ne (tako, da se potem že počutiš, kot, da si najhujši od najhujših), ti še pomožnosti za piko na i nameče toliko dela, da se ne vidiš skozi ali pa enostauno ne smeš ven. Ti pa se izgovarjaš na vse možne načine in se upiraš z usemi 4. Tisti tapametni pa raje zadržijo svoje mnenje in jim grejo te besede čez eno uho noter, čez drugo vn in si mislijo svoje. Ampak vedno mej u mislih, da nimaš samo ti teh problemov. Čeprav se ti zdi, da imajo usi drugi prekrasne starše, kateri jim use pustijo, se močno motiš. Eni imajo malo manj stroge, drugi malo bolj. Ampak zmeraj pomisli na to, da imajo drugi še bolj stroge od tvojih. Vem, lažje je pomislit na tiste, kateri imajo v tvojem pogledu super starše in se potem smilit samemu sebi in si zamišljat, kako bi blo fajn met take starše, kot jih ima tvoj prijatelj. Ampak navsezadnje ti starši nudijo streho nad glavo. In dokler je tako bo treba stisnit zobe in se potrudit. Starši ti bojočedalje bolj zaupat in popuščali. Navsezadnje se bojo mogli sprijaznit s tem dejstvom, da njihov preljubi sinček ali hčerkica, dobiva krila s katerimi bo lahko poletel v svet, novih doživetij in ciljev nasproti. In da ne bo zmeraj v toplem maminem naročju, kateri ga bo zmeraj varoval ob padcih. Iz svojih izkušenj se največ naučimo. Vedi pa tudi to, da bojo starši ob tebi še ob tako težkih trenutkih in bodo oni tisti, kateri ti bodo prvi ponudili pomoč. Zato, slabe misli in grde besede nastran, da ne boš potem tega obžaloval. Prišel bo tudi tvoj čas. Do takrat pa misli z glavo in ohrani pozitivne misli. V vsakem slabem je nekaj dobrega. In prav je tako. In še nekaj, ko ti pride, da bi najraje nekaj razbil in preklel vse živo,kar leze in gre, pojdi na zrak in začni teči, zavpij, daj ven to iz sebe. Lažje ti bo. Zmeraj pa imaš ob sebi prijatelje, kateri te bodo vedeli spravit v dobro voljo. =)
Kaj misliš ti? Je res, da smo si starše izbrali sami?
Pogovarjam se s puncama... Kako lepo nam je bilo preživljati večere na terasi in preklinjati komarje, se nažirati s čokolado brez potrebe in preporsto uživati.
Srečna sem.
Tako srečna, da me je kar strah.
Danes sem se z mami pogovarjala o tem, kako sta se moja starša spoznala. Romantična zgodba, res. In kaj je najlepše? Še vedno se ljubita tako kot prvi dan.
Mamina sošolka Metka na medicinski šoli je bila soseda mojega atija Stankota. Enkrat sta se mami in Metka dogovorili, da gresta skupaj v toplice (oz. na nek bazen) in ker je imela Metka fanta, Anice pa ni želela zapostaviti ji je "podtaknila" zmenek na slepo s Stankotom. Že prvi dan sta si bila blazno všeč.
Mami je bivala v Novem mestu, tam kjer se je šolala. Za domov ni imela prevoza, zato se je ati kavalirsko ponudil in ji ponudil prevoz domov. To ji je bilo všeč, ponudbo je sprejela in odpeljala sta se. No, seveda sta se poslovila s poljubom (prvim poljubom!), kot se tudi spodobi. Ati je mami obljubil, da se vidita že naslednji teden.
Obljube pa seveda ni držal. Že naslednji dan se je namreč pojavil na vratih in jo peljal na večerjo. To se je ponavljalo dan za dnem, noč za nočjo...
Po treh mesecih je bila moja mami že noseča z Matejo, mojo sestro.
Šest mesecev po tem, ko sta se spoznala pa sta že postala mož in žena, zaljubljena kot kdaj koli prej.
Kako čas hitro mineva. Še malo pa bo 1 leto odkar smo si najboljše. Nočem natvezat litanije o tem, hočem povedati samo to, da upam da nam vstop v gimnazijo in nova spoznanja ne bodo pretrgale nekaj tako lepega. Bojim se. Preživele smo toliko lepih trenutkov skupaj. Delile si solze, smeh, še tako najmanjše skivnosti. Vem, da bomo sedaj preživele manj časa skupaj, spoznale bomo nove ljudi. Ampak nočem vaju izgubiti. Res ne. Ker mi pomenita preveč. Lahko je še tolko okej punc in bolših in lepših. Ampak samo vidve ste za mene tisto najboljše. Del mene bosta za vedno.
Rada vaju mam.
Bilo bi preprosto predobro, če bi se vse razvijalo po pričakovanjih... Saj tega nismo ravno pričakovale, tega ni. Ko pa se ti uničijo prav vse iluzije o čarobnem prvem koraku čez vrata nove faze, prelomnice svojega življenja ...
Vsak ima v življenju različne vzpone in padce. Vsakdo je že verjetno kdaj obupal nad ljubeznijo (vred z mano) in nekateri (no, pomoje večina) so bili potem zopet prevzeti nad njo. Nekateri razumejo ta pojem kot nekaj najlepšega, druge pa zopet boli. Vsak jo prepozna na svoj, poseben način...
