TOVARNA SMRTI

Že od malih nog, sem rada prisluhnila pripovedovanju svoje prababice, kako je bilo, ko so jo leta 1943 odpeljali v tovarno smrti oz. Auschwitz. Njena zgodba, njen pogum, njena vzdržljivost, odločnost in volja do preživetja so me presunili znova in znova. Zato bi njeno zgodbo rada delila z drugimi. Mogoče ste nekateri o Auschwitzu slišal že od babic in dedkov, pa vendar.

Štelo se je leto 1943, milijoni in milijoni ljudi so bili odpeljani v tržaški zapor, imenovan Koroneja. Iz tod, so jih v živinskih vagonih odpeljali v eno najbolj krutih taborišč Auschwitz. Potovanje je trajalo od ponedeljka do sobote. Izmučene in sestradane so zavezali z vrvmi, tako močno, da jim je izpod nohtov začela teči kri. V teh parih dneh so dobili za jest samo kruh in vodo. Ko so prispeli v Auschwitz, so jih odpeljali v veliko dvorano, kjer so jim pobrali vse, kar so imeli na sebi. Židom so celo izpulili zlate zobe. Vsakega posameznika so temeljito pregledali in jih obrili na balin. Od oblek so dobili vsak eno obleko, brez spodnjega perila, za obut pa holandske lesene cokle, brez nogavic. Vsakemu posamezniku so na roko vtetovirali ( z iglo in tinto) določeno številko. Od takrat naprej, so postali številke. Niso več imeli imen in priimkov. Ampak so postali sužnji in delavci.
Med njimi je bila tudi moja prababica. Takrat je imela 18 let. Bila je močna in zdrava, zato so jo dali v posebni lager, kjer je na njenem telesu preizkušal svoje eksperimente zloglasni dr. Mengele. Ob 5ih zjutraj je v vrat dobila injekcijo angine. Voda ji je začela teči skozi nos, ker je bilo grlo zamašeno. Zato so ji brez kakršne koli narkoze ali injekcije(torej na živo) odstranili mandlje. Raztegnili so ji roke in jih zavezali ob zid. S kleščami so ji mandlje potegnili ven in jo takoj po tem nagnali nazaj na delo. Na teh vivo eksperimentih je bila približno 2 meseca, ves preostali del pa je delala na cesti ob vseh vremenskih razmerah. Vsak dan so se iz pogradov, kateri so bili, namesto mehke vzmetnice, obloženi s trdimi opekami, vstajali ob 5ih zjutraj. Stali so v apelu po 5 in 5, da so jih ss-ovci in ss-ovke ( na nek način stražarji) prešteli in jih pod močno stražo s psi odpeljali na delo, katero je trajalo do 4 ure popoldan. Najtežje je bilo seveda delo po zimi. Vsi premraženi in pretepeni, so prišli v lagerje in ko bi si ob takem trenutku najraje privoščil, kakšen čaj ali kakav ali pa mogoče govejo župco, so oni dobili ostanke kolerabe, zelja in rdeče pese, vse zalito z vodo, v kateri je bila pomešana zemlja s kamni in glistami. Se vam to zdi neokusno? Njim se ni zdelo tako. Srečni so bili, če so dobili v skodelici, kakšno glisto ali hrošča. To jim je dalo vsaj malo energije, za tisto težko delo, katerega so morali opravljati dan za dnem. Če si samo predstavljate, da je iz 80ih kil, kolikor jih je imela, ko je prišla v Auschwitz, prišla domov z 36 kilogrami. Seveda pa so nekateri, še predvsem ženske stare med 60 in 70 let, bile preizčrpane, nezmožne za kakršno koli delo, so ss-ovci na njih spustili krvoločne pse, kateri so jih raztrgali do smrti. Se vam zdi neverjetno? Ampak je na žalost res. Vendar najtežje od vsega je bilo gledat transporte z materami in otroci. Otroke so takoj iztrgali iz materinega objema in jih usmrtili v krematorijih. Krematoriji so goreli noč in dan. Njihova zmogljivost je bila 10 000 trupel na dan. Že leta 44 je v Auschwitzu gorelo 5 krematorijev. V njih je največ seveda umrlo Židov, saj so po mnenju Hitlerja in njegovih pomočnikov, bili ničvreden narod, narod, katerega so morali izbrisati iz tega sveta.
˝ Z besedami se ne da opisati vsega, ker kdor ni videl tega trpljenja, ne more verjeti, da so se Hitler in njegovi pomočniki, spravili na povsem nedolžne ljudi, ne sluteč, da bo tudi njim prišel enkrat konec.˝ so bile besede moje prababice.
In res, ker se je Auschwitzu približevala ruska fronta in je bilo že od daleč slišati bobnenje in grmenje topov, so jih Nemci v začetku septembra leta 44, po skupinah 500 internirancev zastraženih s ss-ovci in psi, evakuirali iz Auschwitza in jih usmerili proti drugem kazanskem taborišču, proč od ruske fronte v Ravensbruck, ki leži v bližini Hamburga. To je bila tako imenovana CESTA SMRTI. Dolga je bila približno 800 km. Na tej cesti, so se pomešani z že begajočimi Nemci, premraženi in še zmeraj v istih oblačilih in coklah, podali na krvavo pot. Preživljali so se s krompirjem, korenjem ali repo, katere so Nemci preko zime zakopali v njive. Ob vsakem takšnem podvigu, ko so napadli kupe teh pridelkov, je bilo ustreljenih najmanj 5-10 ljudi. Nekaj jih je vseeno preživelo, čeprav so ob surovem krompirju dobili visoko vročino.
˝Ker je bilo na tej cesti okrog 2 cm snega, mi pa smo imeli žuljave noge od cokel, smo jih pustili na cesti in pot nadaljevali bosi. V že 2 mescih tega potovanja smo hodili po mrličih in ne več po cesti, ker je vsak, ki je bil nemočen dobil strel v tilnik. Po 2 mesecih in pol so naše zdesetkane vrste prišle v Ravensbruck.˝ Nadaljuje pripoved prababica. Toda ruska fronta se je nevarno približevala, tudi temu taborišču, zato so jih zopet poslali na pot. Vendar je bila ta pot krajša, saj so jih Rusi osvobodili nekje med Perleburgom in Parhimom. Ko so Rusi opazili tolpo sestradanih, ušivih, koščenih, umazanih ljudi so jih strpali v posebne kasarne, kjer so zopet živeli pod stražo.
Ker so jim Rusi, nekako, vendar s težavo dopovedali da se morajo držati njihovih pravil prehranjevanja, torej malo in na vsake 2 ure, se nekateri niso mogli upreti hrani in so zaradi preveč zaužite hrane umrli.
Vendar jih je nekaj le preživelo. Srečni, da bodo po tolikih letih trpljenja, stradanja in težkega dela, končno videli svojo domovino, so se posedli na vagone, kateri so jih najprej odpeljali v Beograd. Ob prihodu, so čisto vsi pokleknili in poljubili domača tla, katera so tako pogrešali. Solze so tekle po umazanih licih, katera so bila opraskana do krvi, saj so si iz sebe drgnili blato, ker tuša v teh letih niso več poznali.
V Beogradu so opravili zdravniški pregled in se odpeljali proti Ljubljani. Pot je bila od vsega pričakovanja predolga. Vendar so le dočakali ta trenutek. Na hribu so zagledali Ljubljanski grad in to jim je bil dokaz, da so varno prispeli v domovino. Slišati je bilo ihtenje. Solze se zopet niso mogle ustaviti. Čakal jih je samo še prihod k svojim domačim.
Tega prababica opisuje tako: ˝ Potrkala sem na lesena vrata svoje domačije. Odprla mi je drobna ženica, moja mati. Vprašala me je: ˝ Kaj želite, gospodična? ˝ Odvrnila sem ji: ˝ Prenočišče.˝ Takrat je pristopil k vratom še moj oče. Niti on me ni prepoznal. Mati je odvrnila, da nimajo dovolj prostora. V tem trenutku pa je prišla teta in ko me je zagledala je bilo vprašanje samo eno. ˝ Marija, si to ti?˝ Prikimala sem. Teta me je s solzami v očeh objela. Prikrivati solz, ni uspelo nobenem.˝
In tukaj se zgodba zaključi. Ponosna sem na svojo prababico. Poanta te zgodbe ni, da bi se hvala s tem, ampak, da se nekateri začnete zavedat, da v življenju je še velik drugih vrednot, kot pa na primer lepota in da se ne sramujete tega kdo ste in iz kod.
Vseeno pa še za konec krik, kateri so mnogi od preživelih, vzkliknili v en glas: ˝Nikoli več Auschwitz!˝