Ko ti ostane samo še upanje.

Padec in padec. Praznina. Padec in padec. Globina. Padec in padec. Popolna tema. In ko se znajdeš na samem dnu, ko stojiš na tanki plasti leda in samo čakaš, da se bo prelomil in ti boš padel v ledeno mrzlo morje, ko stojiš na samem robu in samo čakaš, da ti bo nekdo ponudil roko, da ne boš padel v prepad. Ko ti ostane še zadnje upanje, katerega hraniš v dlani, kot svoj največji zaklad. In kaj narediš takrat, ko ti ta začne pojemat? Zgrabiš za prvi klin in začneš plezati proti vrhu, čeprav veš, da te na poti do samega vrha, čaka še veliko ovir, katere te lahko že s samim dotikom tako ranijo, da znova zgrmiš na sam začetek ali tvoj konec? Je vreden trud? Je vredno tvegat? Nikoli ne veš, mogoče te čaka še zadnja bitka in potem, ko boš osvojil vrh, boš srečen. In potem se znova pojavi vprašanje. Srečen? Še zmeraj, ko dosežeš sam vrh svojega življenja, lahko znova zgrmiš v prepad. Še zmeraj te lahko nekdo pahne v prepad, še vedno se ti lahko udrejo tla pod nogami. In ko ni več nikogar, ko bi te obvaroval, ko je enostavno razpoka prevelika in pregloboka. Se zopet pojaviš na samem začetku oz. koncu. In krog se vrti in vrti. Dokler enostavno zgubiš smisel do življenja. Enostavno se ti zdi, kot da nima nobenega pomena. Počutiš se nemočno. Od samega napora in prepogostih padcev, se počutiš utrujeno. Vsaka mišica na tvojem telesu ti odpove. Povsod okoli tebe je sama tišina. Obdaja te tema. Slišiš samo še utrip svojega srca, kateri ti govori, da ostaja še nekje upanje. Nekje globoko u sebi lahko zbereš še zadnje moči. Vendar odmev v tvoji glavi ti govori drugače. Da je use zaman. Vsak gib, ki ga boš naredil. In tukaj je tvoja življenska odločitev. Boš poslušal srce in zbral vse moči, katere so ti še ostale, čeprav veš, da mogoče več nikoli ne dosežeš vrha ali zbereš moči za posleden dih, nakopičiš zrak v svoja usta in lahkotno pihneš v plamen, ki tako lepo odseva v vsej svoji moči in toploti? In zamisliš se kako je bilo, ko si imel ti tako moč in izžareval svojo toploto in veselje do življenja. Ko je življenje še imelo smisel, ko si imel še upanje. Vendar, postane ti vseeno in izdihneš iz sebe zrak, plamen ugasne. In takrat se počutiš svobodnega kot še nikoli. Težka bremena padejo iz tvojih ram, spet dobiš novo upanje, nov smisel, novo življenje.

Upanje ostaja.

MANDY*