LG

Živim ... Tule, čisto zraven železniške. Tako rekoč bi lahko rekla, da sem z njo odrasla. Igrali smo se v starih vagonih, plezali po kupih sladkorne pese in se streljali v zapuščenem skladišču, lovili po tirih in spravljali ob živce tiste boge reveže, ki mahajo z liziko ob progi. Baje jih vsako uro pelje kar nekaj. Če slišim dva na dan, je veliko ... Hrup in čakanje na zapornicah sta pač postala del vsakdana. Od kar hodim na faks pa se z vlakom dejansko tudi vozim. To mi je všeč, rada sedim na tistem jebeno neudobnem sedežu, ki bo mojo skoliozo verjetno še 50x poslabšal in bulim skoz okno, polušam en in ist komad na replay in ne razmišljam o ničemer. Ali pa o čemerkoli. Kakor mi paše. Večinoma pa sanjarim. Daydreaming. Tako preporsto krasna zadeva. Putiš možganom, da delajo svoje. Naj grejo kamor jim paše - včasih se znajdem na morju in se smejim kot budalo, včasih me je sram, da se česa ne spomnim, včasih premlevam posedice določenih odločitev, pa prihodnost ... Kdo, kdaj, kako, s čim, s kom ... Večinoma pa preprosto ... Sanjarim. O vsem skupaj. O prihajajočem poletju, o bordanju, wejkanju, o sami sebi čez nekaj časa. O ljubezni in vseh možnih romantičnih scenarijih, o prvih in zadnjih poljubih, nerodnih objemih in vsem kar so prinesli ... In vseh, ki se niso zgodili. In vseh, ki jih res hočem. In tistih, ki jih jebeno obžalujem. Spet drugič pa depresivno premlevam o bistvu obstoja o raznih zakajih in odkodih in čemujih. In potem spet včasih o tem kdo sploh sem. Od kar me je življenje en mal (ne ravno močno) udarlo po glavi, sem se, logično, malo spremenila. In ker je vse skupaj še vedno nekako novo, ugotavljam, kako se sploh znajdem v vsem skupaj. Očitno ne preveč dobro. Vsaj zaenkrat tako kaže. Ker se mi zdi, da nimam pojma kako zadeve potekajo. Če bi se mi sanjalo, če bi se v njih malo bolj znašla, bi verjetno imela malo več občutka kdaj sem over my head in kdaj ne. Pizda, rekla sem, da tokrat pa res ne bom nakladala, da bom tokrat napisala nekaj smiselnega in sporočilnega. Pa očitno ne bo šlo. A, mogoče to - december ni nič bolj in nič manj depresiven. Anyway, danes sem mogla domov, ker sem en mal zbolela in se morem jutri zbrcat v ZD, da mi odvzamejo življenjske tekočine in me pošljejo domov počivat. In ker sem imela faks do sedmih, sem šla na vlak ob desetih, kar pomeni, da sem prišla domov šele ob nekaj do polnoči. In ko sem tako stala na postaji in čakala, da vlak odpelje, mi je v glavo spet šinila tista ena in ista, identična misel, ki jo podoživim vedno, ko pelje vlak res blizu mene in čutim tist "veter", ki ga sproti ustvarja - kako preprosto bi blo samo skočit. Hop. Samo en res majhen korak ... In takrar se potem vprašam 'zakaj pa ne'? Odgovora niti nimam, bolj kot ne sama sebi odgovorim z 'zakaj pa bi?!', na kar seveda sploh nimam odgovora. Ampak vseeno me fascinira ta preprostost in hkrati kako nemogoče je obenem. Strah je kurba. Ampak ni slabo, da ga je vsaj nekaj. Je pa jeba, ko strah pred življenjem postane večji kot strah pred smrtjo. Da si ne bo zdej kdo slučajno vbil v glavo, da sem v neki globoki depresiji, naj ga potolažim (ali razočaram), da temu ni tako. Ampak res mi je fascinantno, da lahko vedno dobim to isto misel v glavo, da je nikoli ne razrešim in da se z njo neham ukvarjati takoj, ko "vetra", ki ga pusti vlak za sabo, ni več.

Life's good :)