:)

ko je naredila še zadnji požirek čaja. Nato sta se smejala, sledila pa je tista neprijetna tišina, ki jo je on presekal z vprašanjem: "Ej, mala, a bi šla počasi proti domu?" "Ja, okej," je rekla in se počasi začela oblačit. Bilo ji je res neprijetno, saj ji je bil ta dejansko všeč. Vsi ostali, s katerimi je šla ven, so bili precej bolj direktni in je točno vedela, kako jim ustreči ali se jih znebiti. Z njim pa je bilo nekako neprijetno. Ni ga razumela. Kljub temu, da sta sedela ob skodelici čaja toliko časa, da se je ta že shladil, še vedno ni vedela, ali mu je sploh všeč. In tako sta šla. Hodila sta drug ob drugem proti avtobustni.

"Kdaj maš bus?" jo je vprašal.
"Am, ni jih več, pred 15 minutami je šel zadnji, kr peš bom šla," je odgovorila.
"Si resna? Kje pa živiš?"
"Ma, sej ni tko daleč, slabo urco stran od tuki, bom že," se je nerodno nasmehnila.
"Ajde, pejva, grem s tabo, ne mislim bit jst kriv, če ne bi pršla domou."
Zopet se je nasmehnila in rekla: "No, če vztrajaš ... V to smer."

In sta šla. Hodila sta počasi, izogibala sta se lužam, ki so nastaljale na pločniku od dežja in se tlačila pod majhen dežnik. Govorila nista skoraj nič, kar je njo res vznemirjalo, zato je ves čas spraševala neke neumnosti, on pa je odgovarjal res skormno. Seveda pa ona ni vedela, da je tudi on imel pri sebi svoj dežnik, ki ga pač ni želel razpreti, saj bi brez njega ostal brez zgovora, da ji želi biti blizu.

"Tu levo."
"Tu živiš? Kje pa prečkaš cesto, sej ni nikjer prehoda!"
"Je, en tam sto metrov naprej, ampak zdej itak ni prometa, tak da greva lahko kr čez."

Prišla sta do vrat.

"No, to je to, varno sm te do doma prpelu," je rekel in stopil izpod dežnika.
"Ej, čak, zdej boš pa ti moker, če ne vzameš dežnika ... Al pa pač prid naprej pa počaki, čez slabo uro pelje že prvi bus nazaj proti mestu, moj fotr je dostkrat hodu z njim na šiht, ko je še z nami živel."
"Ja, ampak nočem, da ti doma morijo zarad mene."
"Ne, nobenga ni, sestra in mami sta šle neke paprije za babi urejat pa bosta pr njej prespale, prej sm esemes dobila."
"Ja, no, okej," je rekel in vstopil.

Stanovanje je bilo precej majhno, dišalo je po piškotih, pomarančah in lavandi. Pohištvo je bilo staro, a nekako domače. Vse skupaj se mu je zdelo znano. Sledil ji je v njeno sobo, kjer se je začela slačit in nase potegnila preveliko majico in raztegnjeno trenirko. Bilo mu je neprijetno, odkašljal se je in vprašal, kje je stranišče. "Am, sej mamo sam tri vrata v stanovanju," je rekla in dodala: "edina vrata na levi strani stanovanja."

Medtem je ona šla v kuhinjo in pripravila čaj. Ko je prišel nazaj, se ji je začel smejati.

"Čaj? Spet?"
Še preden je odgovorila, se je začela opravičevati zaradi oblek: "Od fotra so. Grde, prevelike, ampak udobne. Vse sem mela mokro pa sem se preoblekla. Dam še teb kej?"
"Ne, je že kul, me bo ČAJ pogrel," je poudaril.

In tako sta sedela v kuhinji, se pogovarjala in ko je minila ena ura, ga je opomnila, da busi sedaj že vozijo. Spremila ga je do čevljev in se naslonila na steno. Obrnil se je proti njej, jo pogledal in se ji približal. Srce je obema divje bilo. In potem jo je poljubil. Bilo je nerodno, a sta oba vztrajala. Sprva nežno, s premori, nato pa ga je prijela za vrat in se malo sprostila. Vse skupaj je trajalo res dolgo, nato pa jo je pograbil in nesel v sobo in jo vrgel na posteljo na kup od dežja mokrih oblek. Samo živčno se je nasmehnila in ga znova poljubila. Niti ene besede nista spregovorila, vse skupaj je šlo nekako kot da bi se poznala že res dolgo. Slekel ji je majico, jo poljubljal sprva po vratu, prsih in se počasi bližal popku. Takrat se je vsedla, ju obrnila in vsedla nanj ter mu brez zadržkov