Down, up, down, up, down, down, down ...

Poznate zgodbico o majhnem polžku?

Ta majhni polž je sanjal velike sanje. Že kot čisto majcena živalica si je želel sočnih češenj iz samega vrha drese. Zavedal se je, da je majhen in počasen, zato je skoval načrt, da bo odrinil zgodaj spomladi, saj je želel vrh doseči še preden sočne sedeže načne starost. Po težki poti, ki je trajala zelo dolgo, je priplezal do češnje, se ozrl v njene višave in nemudoma začel lezti proti vrhu. Vsak dan je prilezel malce višje, a je vsakič, ko je počival, tudi malce spozlel dol. Češnje so že zorele, on pa se ni za to ni zmenil, hrepenel je le po tistih, ki so bile na samem vrhu. Plezal je hitreje, a se je zato tudi hitreje utrudil, počivati je moral dalj časa in zato je tudi spolzel dosti nižje. Polžek je plezal in plezal, vsak dan bol lačen in utrujen. Ne glede na to kako se je trudil, vrh ni bil nič bližje.

Pametni polžek je kaj kmalu po tem, ko je ugotovil, da to več nikamor ne pelje, ozrl lažjo pot in se preprosto podal na stransko vejo, ki je bila precej bolj položna, sadežev pa je bilo na njej vseeno dovolj. Tako je vseeno uspel doseči svoje sanje, le da je moral pot malce prikrojiti.

Zakaj je to torej tako težko? Zakaj ljudje še vedno rinemo z glavo skozi zid in želimo tisto tam gori, čeprav sploh ne vemo kaj nas tam pravzaprav čaka? Cilj, ki je zastavljen, ne bo nikamor ušel ... Le pot je včasih treba malce prikrojiti in uvideti, da je tisto kar delamo čisto brezveze, tisto kar želimo pa čaka, da tik pred nami. Odpri oči!

Tjaša