Sonce

Zbudim se, pogledam čez okono in vse kar lahko vidim je voda. Kmalu pridejo družinski prijatelji, znanci, umikajo še zadnje pohištvo in potem čakamo. Voda raste, raste, raste. Potem pa kar naenkrat začne vreti iz tal, odtoka, stene. Vode je vedno več, počasi raste. Vodo pumpajo, voda še raste, kmalu poplavi tudi cesto. Popoldne je - voda raste vedno bolj in se ne vstavi. Sedaj delajo že 4 pumpe. Odkopijo ekeltriko. Voda se še ne vstavi, dobimo peto pumpo. Večer je. Voda končno upada. Ob treh ponoči je končno konec.

Zahvala gre vsem, ki so pomagali ali pa ponudili pomoč. Prijatelji, znanci, sosedje, prostovoljci, gasilci.

Ko gledaš po televiziji je hudo, ko pa to doživiš je grozno, delaš kar je v tvoji moči, včasih obupaš, a so tu ljudje, ki ti pomagajo.

Organizacija pa na dnu. Policaji se peljejo mimo soseda, niti ne pogledajo kako je, 1 km stran pa stojijo ob cesti (ki ni blizu poplave), se pogovarjajo in smejijo. Ljudje se kar vozijo po poplavljeni cesti, tako, malo za zabavo, malo za res in ne razmišljajo zraven, da s tem dvigujejo nivo vode.
Poleg vsega pa lahko na internetu zasledimo, kako se nekaeri z weakeboardingom zabavajo ob poplavah. Kaj je narobe z ljudmi? Naslov nekega članka je Amerikanizacija Slovencev ...

En sosed spi v avtu, ker je vse ostalo prizadela poplava. Nihče od poklicnih služb se niti ne ustavi. Vem, da je težko priti do vseh, a vseeno, v treh dneh ... (?!)

Ne predstavljam si, kako je tistim, ki ji voda še vedno grozi. Tega ne privoščim nobenemu.

Ko si na koncu, več ne veš kaj bi. Gre ti na smeh, enostavno ne veš več kaj. Če jokaš ne pomaga.










Povejte mi, kako dolgo bomo še onesnaževali Zemljo? Nihče še ne pomni takšne poplave. Naravnih katastrof pa je vedno več.

Neja