* * *
Imaš prijatelja, ki ga povabiš na kavo in se z njim pogovarjaš o vsem, samo o resnih zadevah ne, imaš prijatelja, s katerim ne greš nikoli ven, lahko pa mu poveš čisto vse, imaš prijatelja, s katerim se sploh ne pogovarjaš, pa vseeno ve vse o tebi, pa imaš takega, ki ti posoja denar in obleke, zopet takega s katerim hodiš na žure in cel kup prijateljev, ki jih pozaš le, ko si malce pijan ... In imaš tistega posebnega nekoga, ki je vse to in še več, ki drži tvojo roko ob grozljivki, ki ti briše solze, ko ti je hudo. Ta nekdo je vedno tu, da zamenja žarnico in obesi sliko, ne zato, ker sama ne bi mogla, ampak preprosto zato, ker je občutek, da to dela le zate tista pika na i.
No, tako, dragi moj junij je minil, julij je že v polnem zagonu, jaz pa vse prej kot to. Šolsko leto je bilo zaključeno uspešno, z uspehom sem zadovoljna in po vseh pravilih bi sedaj morala uživati kor nora. A vse kar dejansko počnem je, da čakam, čakam in čakam. Najprej sem čakala, da bo naredil popravca, nato na to da bo ozdravel, zdaj pa samo še ... čakam ...
Ja, tile naši prijatelji so res nekaj posebnega. Dajo nam občutek, da smo nekdo, da pripadamo, da smo ljubljeni ... Zakaj se torej jaz počutim taaako samo?
Letošnje počitnice so popolnoma drugačne. Saj sem vedela, da bo tako, saj smo leto dni starejši, zrelejši, vsak ima zopet malce drugačne cilje, dopusti in razna kampiranja stalno mešajo štrene. No, in tako bo napočil tudi moj čas, ko bom preprosto spakirala veeeeelik nahrbtnih, KONČNO objela svojo sestro in šlaaa daleč stran od tega ubijajočega čakanja na trenutek, ko bo ugotovil, da odhajam.
Uspela sem celo doseči točko v življenju, ko se nisem le zavedla, da sem nesrečna in nezadovoljna, marveč sem se s tem tudi sprijaznila. Vsi ti dragi prijatelji služijo svojem namenu in celijo rane po vojni ... Kje pa je tisti, ki bo branil med njo?
Jaaa, kooončno bom šla, in dolgih bo šest tednov preden me bo spet videl. Najprej Krk, nato po svoje dolgo neizživeta sanje, potem pa naprej po cesti pa kamorkoli nas bo ta nesla. Veliko pričakujem od tega poletja. Predvsem pa si želim zabave in druženja s svojo sestrco in ogromno sprehodov s svojim bodočim.
Predolgo se vrtimo v vedno enakih vzorcih svojega življenja in se jim slepo prepuščamo. Nesreče se navadimo, bolečine ne čutimo več, zdi se, kot da smo si namenoma izkopali oči in prišili usta v nasmeh, ker je preprosteje pač ne videti in ne vedeti. Zdi se, da se namenoma mučimo, da bi ugajali. Komu? Saj ni nikogar.
Uff, kako kooomaj čakam! =D Za začetek pa bom sama pogledala grozljivko, sama bom zaspala in ko se bom zjutraj zbudila, si bom privoščila dolgo prho, nato pa končno pospravila hišo in se pripravila na tisto novo, ki me bo veselilo. In vse to bom naredila čisto sama. Saj sem velika punca ;)
* * *
Jap, še dobro, da ne smem.
1 komentar:
Tut js sem prišla do tega spoznanja o ''različnih vrstah prijateljev'' (prvi odstavek), ampak mislim, da mi nebi nikol ratal to tako dobr ubesedit. Vau!
Objavite komentar