Prav smešno je, da lahko življenje osebe v visoki starosti zapišemo na en ušiv list papirja, ki zbledi, kot zbledijo pozlačene črke na spomeniku in bum ... kar naenkrat te ni več. Mogoče je življenje precenjeno. Mogoče je samo faza med prej in potem. O prej nekaj vemo, a potem bo vedno ostal skrivnost. In zato življenje tako cenimo, zaradi nevednosti, strahu po potem.
Vse izkušnje, solze, bolečina in smeh ter radost ... Vse to je zapisano na spokojnem obrazu stare osebe, na rokah, ki so trdo delale, da so si prislužile kruh, na obledelih slikah, ki jih tako skrbno varujemo, da ne bi pozabili živosti v njenih svetlih očeh. In kako rada je potovala! Oh, koliko sveta je videla ... Kdo pravi, da ljudje v pokoju pozabijo živeti? Ona je takrat šele zares zaživela! Vse do nekega marčevskega popoldneva, ki je ugasnil plamen v njenem telesu, očem pa je vseeno pustil svo njihovo radost. Še vedno je potovala ... a drugje, drugače. Potovala je v sanjah in sanjarijah dolgočasnih enoličnih dni in v nočeh, ko je bilo v sanjah preprosto lepše. Potovala je daleč in stran od dejstva, da jo je bolezen obsodila na posteljo in ji vzela kar ji je bilo najljubše - svobodo.
Danes spet lahko potuje. Lahko gre daleč in čez, lahko poleti in skače, spet živi. A ne z nami, ne tu. Črke bodo zledele in slike zgubile svoj smisel. A radost njenih oči bo vedno gorela v naših srcih ... Ker jo imamo radi. In ona ima rada nas, zato vem, da je nismo izgubili.
Tjaša
