Maybe, must be

"Prosim, Bog, naj bo to res!" govorim sama sebi in z upanjem pogledujem "gor". Kar naprej, spet in znova osvežujem stran svojega maila in občudujem te biserčke in nasmeh, ki bi kmalu utegnili biti moji ... Vse bolj upam in se hkrati bojim, da bo ta moja potencialna sreča znova spolzela med prsti, še preden se je dodobra oprimem. Želja je tako močna, da se je že bojim. Najraje bi pobegila stran in pustila, da se stari razvijejo same od sebe, želim si ne tako obupno in obupano želeti ... A ko spet in znova odprem ta mail in se zazrem v tista dva biserčka se zavem, da je to to. Je vse, kar mi manjka, tisti delček, ki ga iščem že dve leti ... Pa tako blizu je! ...in hkrati tako daleč.

Tjaša