Seštevaš, odštevaš, koreniš, deliš, kleješ, si puliš lase, grizeš kalkulator, množiš, spet seštevaš in nakoncu ponosno podčrtaš rezultat. Preveriš ... Narobe! In spet od začetka ... Ko/Če uspeš, ponosno obkrožiš rešitev in se nagradiš s piškotom. Čestitam, prišli smo do točke, ko sami sebe dresiramo kot pse.
Ko takole zgubljam živce pri domači nalogi, se zamislim, kam me življenje sploh nese? Ja, premlada sem, da bi se sekirala in vedno moram pomisliti na tiste, ki jim gre slabše in bla bla bla ...
A kaj, ko se ne izzide? Ko rezutlat nima rečitve? In ko ni ničesar, kar bi s ponosom podčrtal?
Tjaša
4 komentarji:
Takrat greš z nasmehom naprej in se potrudiš ne obremenjevati, ker je življenje prekratko (to je tudi za na splošno v življenju, ne samo matematika). ;D
Zelo mi je všeč prenova! (;
Supr post & všečna prenova :))
Takrat sem ti na voljo jaz (vsaj glede matematike) :D
Všeč mi je rumena :)
hahahahaaaa:D no, kako si napisala ta post, si res nrdila umetnost it matematike:D
Objavite komentar