Halloween

31. 10. 2009

HAPPY HALLOWEEN!

( ... in NE hellowen, hallowen, helloween, halowen in podobne katastrofe ...)

Tjaša

Pošasti

26. 10. 2009

V omari, pod posteljo, v temnem kotu sobe ... Povsod so! Ali pa so bile ... Ali pa se nam le zdi, da so ... Ali pa so, pa se nam le zdi, da jih ni ...

Kot majhnim otrokom so nam starši govorili, da čarovnic ni, da je Bedanec le v Kekcu, da Frankenstein ne more v Slovenijo, da morska pošast ne zna plavati v banji in da smo varni, ker so oni vedno ob nas. Zdaj smo že malce starejši in dobro vemo, da ponoči ne bo nihče priletel z metlo na naše okno in nas spremenil v žabo, da na poti v šolo ne bomo padli v veliko jamo in se polomili, da nam nihče ne bo zabil žebljev v glavo in da nas banja ne bo pojedla ... Pa se vseeno bojimo. Bojimo se starih profesorjev, ki s pomiljevanjem bulijo v tisto prekleto redovalnico, bojimo se starih ljudi, ki mečejo gnile jabolke v nas, ko prečkamo njihovo dvorišče, da bi po čimkrajši poti prehiteli nevihto, bojimo se grmenja in strel, da nam ne bi skurile računalnika in hiše, bojimo se vode, ker smo gledali vse dele Žrela in bojimo se tistih senc na cesti, v katerih vidimo vse tiste male zombije, ki smo jih včeraj videli v kinu. Želimo odrasti, a nas je strah pogledati v svet izven objema staršev ... Najhuje je, da ne vemo niti kaj želimo. Nič čudnega, da smo tako ranljivi!


Pošasti so. Zavzamejo oblike raznih strahov, skrijejo se v bizarne oblike in vedno napadejo, ko smo najmanj pripravljeni. Mnoge nas spravijo v jok, druge v beg, zaradi tretjih pobesnimo in naredimo kakšno neumnost. So tudi pošasti, ki nam "pihajo na dušo" in se zaradi njih odločimo za neko neumnost, ki je sicer ne bi naredili. Potem to obžalujemo in spet zavozimo ... Nikoli povsem ne izginejo, le obliko zamenjajo. Čarovnica se spremeni v profesorico, nato v šefa, taščo, na stara leta v tisto tečno medicinsko sestro v domu za ostarele in nazadnje - v smrt.

Nas to zaznamuje že kot otroke? Smo si usodo zapisali, ko smo se še plazili po tleh in žvečili mamine copate? Je možno, da je naš uspeh odvisen od tega, kako dobri smo v boji proti pošastim? Jih je možno poraziti?

Strah je votel, od zunaj ga pa nič ni, mar ne? Toda ... Pošasti so, četudi se znebimo strahu ... Sama se bojim marsičeša. Od bizarnih malenkosti, do velikih stvari ... Mnogim se moji strahovi zdijo velika neumnost, drugi se strinjajo. Vsakdo pa ima nekaj. Tisto svojo malo pošast, ki ga grize za vrat. In če se boš z njo sprijaznil, jo nahranil in lepo skrbel za njo ... Boš krepko zajebal. Pusti jo naj strada! Pokaži ji zobe, bodi ti njen strah, spremeni se v pošast, večjo od nje in jo ugrizni za vrat! Naj pobegne. In tako zmagaš. Dokler seveda kakšna druga vijolična kepica na zavoga sveže krvi in ti skoči za vrat, se na tebi hrani in raste kot kakšen klop ... Ne smeš dovoliti, da te preraste. Ne smeš se ustrašiti ostrih zob, ampak moraš zarenčati naravnost vanje! Takrat imaš jajca, ne pa če prebiješ tri leta mlajšega mulca, ki je ustrahoval tvojega malega brata. Vsak se mora najprej zazreti vase. Ko premagaš svoje strahove, se lahko soočiš s tujimi.

Zdi se mi je, da je bilo veliko laže vrjeti v čarovnice kot pa pogledati resnici v obraz in se soočiti z resničnimi problemi.

In kaj je najhuje - to sploh še niso pravi problemi - ti še pridejo ... Ali pa tudi ne ...

Tjaša

Lady's night

25. 10. 2009

Starši na morju, fant v Parizu - lady's night! =D

Hmm ... Vsekakor drugače in novo, nepričakovano =)

Ob pol osmih je pozvonilo na vratih - bila je Lara. Skupaj sva počakali Evo, da je prišla po naju in potem smo se odpravile proti Karizmi v Krškem. Vse smo bile pravzaprav prvič tam ... (Ja, pa kaj!=P) Seveda smo že na vhodu butnile od obraze znanih ljudi in se jih, hja, pridružile. Sprva je bilo malce neugodno, po koktelju ali dveh pa že bolj sproščeno vzdušje, ki je, kot tudi število ljudi, naraščalo ob naši mizi. Leteči kengorujčki in seks na plaži sta nahranila naše borbončice, sploh Larin "dupli koktejl". Želela je namreč naročiti dva, a ker je namesto "dva", rekla "dupli", sva koktejl dobili v vrču. =) Ah, ja=P

Do enajstih smo svoje riti valile na stolih v Karizmi, nato smo jih šle malce zmigat na Stadijon. Hja, no, "densanje" je bilo zame vsekakor novo, saj se nerada lovim v ritmu (če ga sploh slišim/zaznam ...), a je bilo vseeno zabavno (thanks to dear alco.)=P. Domov ne vem kdaj sem sploh prišla ... Na uri je sicer kazalo približno pol treh, a če vzamam v obzir prestavljanje ure, ne vem, ali je bilo prvič ali drugič ob pol treh.=)

Hja, ravno to premikanje kazalcev se je izkazalo za skrajno priročno danes zjutraj. Vstala sem ob 10:30 (po novem času) in mi zato ni bilo treba noreti po čokolino, ampak sem lahko mirno odpešačila v trgovino. =)

No, kako pa ste vi preživeli najdaljšo noč v letu?

Tjaša

Filling up

22. 10. 2009

Čistno tako iskreno: post pišem le, ker preveč boli, da vedno vidim Njeno sliko, ko odprem blog.

Počitnice so se za GiB že uradno začele, fizika je bila uspešna, za matematiko še ne vemo, angleščina je pa kar šla. Fazanc je na vso žalost prestavljen, a nič zato, vikend bomo zapolnili na malce drugačen način. Ah, ja, pestro bo=)

Seveda sem komaj čakala počitnic, tistega značilnega vonja po svečah ob vstopu v november, izrezovanja buč, spanja, buljenja v televizijo in zapravljanje časa. Vsekakor bom čas posvetila tudi prijateljem in fantu, razočaranim gospodinjam, kakšni dobri knjigi in mojim preljubim Simsom=). Visenje na netu in smejanje neumnim najstniškim komedijam je postalo že počitniška rutina, pravtako razni sleep-over partyji in podobno.


No, to bi bilo to. Upam, da je tekst dovolj dolg, da se mi prejšnji post ne bo zarezal v srce v trenutku, ko se odpre jstiona. =)

Tjaša

20. 10. 2009

I miss you, baby. I miss you every second of every day. I always say: "If she'd be here ..." You have no idea what happened to me when you left. I still feel guilt eating me inside. I still can't look at your bed. I can't look at your pictures. I tried to clean up the mess you did, but I couldn't. I thew away some bottels you chewed ... But I saved everything you loved. I still have every toy you used and all things you had. I miss you. I really do ...

You had so much to give! You were so young! Why? What did you do? Was it me? Was it hate? Why? I can not understand. Maybe I shouldn't ...

I just want to say ... Oh, god, I love you. With all my heart. Always will.

Baby, can you hear it? It's out song. It's the one listened on every walk we had. The one we loved. And can you hear the leaves falling? Can you hear dreams crushing? Can you hear me crying? Can you?

Yours forever, Tjaša

Happy birthday =*

Mixed up

Teden se je začel in končal v enem dnevu. Ostali so le še "posmrtni ostanki", ki bodo izginili v četrtek. Današnja matematika je mnogim, kot tudi meni, požrla mnogo živcev. Vedno se vprašam čemu vso to živčarjenje in (m)učenje, če je na koncu, ko test oddam vedno isti občutek: nimam pojma, kakšna bo ocena. Seveda je bilo tudi danes tako ... Pustimo se presenetiti!=) Hja, v sredo še šok iz strani fizike pa tisti testek angleščine v četrtek pa smo.=)

S petkom se torej začenja desetdnevni počitek in spanje, ki pa se na žalost ne bo mogel primerjati z drnjuhanjem na plaži ... A bo vsekakor več kot dobrodošel=)

***

Jutri bi Moja Mala Pujsa imela natančno eno leto ... Več ne bom rekla, saj verjetno ne bom nikoli razumela. Mogoče nočem razumeti. Mogoče ne smem.

Tjaša

To my big sister =)

10.10.2009

Veste, da sem ravno danes stara natančno dvakrat manj kot moja sestra? Na ta dan sva čakali kakšnih pet let in sedaj, ko je tu, ga praznujeva vsaka na svojem koncu sveta ... A je vseeno poseben.

Vse od kar sem se rodila in skodila (in od kar mi pač služi spomin), sem vedno lezila za njo povsod ... Ko je prišla domov iz žurke pozno ponoči, sem se jaz zjutraj priplazila po stopnicah v njeno sobo in jo gledala. Smejala sem se njenem razmazanem make-upu in temu, da spet spi oblečena. Bila sem vesela, ko me je mami poslala gor, da jo zbudim, ker me je takrat velikokrat povabila v posteljo, da bi lahko spala še 15 minut, jaz pa sem bila srečna, da sem lahko z njo. Spomnim se njene veličastne zbirke starih pisanih čigumijev na omari. Spomnim se, da si je vedno juho tako solila, da več sploh ni imela okusa po juhi in da je vedno pospravila vso solato ne glede na velikost sklede. Spominjam se njenih dvonadstropnih čevljev in rdečih špangic, ki mi jih je enkrat prinesla za darilo. Spominjam se najinih skupnih odhodov k frizerju in raznih živih brav njenih las. Spominjam se, kolikokrat me je vzela seboj k fantu, da smo šli na sprehod z njegovim psom in spominjam se najinih sprehodov z Dikom. Vedno sem uživala v odgovorih na moja neumna vprašanja in vedno sem občudovala kaj vse je moja sestra zmogla. Velikokrat sva skupaj jokali in kleli brata, ker je vedno moral imeti prav. Kolikokrat sva se skupaj jezili na starše in prisegali, da jim ne bova nikoli podobni ... =)

Ves ta čas sem tudi sama rastla in postajala vse večja, starejša. Obljubila mi je, da bo z mano hodlila žurat in da me bo povsod peljala, ko bom malo starejša. Sprva sem šla z njo v Ljubljano v njeno stanovanje. Skupaj sva hodili po lepo okrašeni novo letni Ljubljani, v kino in v mehiško restavracijo in po trgovinah. To mi je takrat pomenilo največ in sem kar sijala, ko sem spet lahko šla k njej. Z njo sem zamenjala 3 stanovanja in mnogo obdobij svojega življenja. Vedno me je podpirala in vedno je nekako vedela, kaj si želim. Ne morem pozabiti najinega odhoda v London, še manj pa Goriških Brd in praznika Češenj, ki je bil darilo za moj 15. rojstni dan. Mnogokrat se nam je pridružila na morju in mi olajšala muke dolgčasa, ki sem jih sicer doživljala s starši, ker sta tako in tako večinoma spala. In vse te domače naloge, ki mi jih je pomagala rešiti in kilometerske telefonske pogovore med tednom, ko je bila v Ljubljani. Njeno največje žrtvovanje zame pa je bilo vsekakor uresničitev moje največje želje - pes. Še danes se to minute natančno spominjam odhoda od doma, bencinske, na kateri je kupila vinjeto, lekarne pri kateri sva čalali Simono, Gajino prejšno lastnico, slikarjenje megle v neki kotlini, spominjam se ljubezni na prvi pogled do Gaje in kruto, prezgodnje slovo, ki mi ga je Mateja pomagala preživeti.

Mnogi odhodi in veliko sloves druga od druge, naju je naredilo že precej močni in sama sem se z njenim odhodom vse laže sprijaznila ... Sprva delo, nato radovednost, tokrat pa ljubezen, jo je vedno znova klicala stran od mene in letos je čas nanesel tako, da je do maja naslednjega leta ne bom videla in edino tako ji lahko povem koliko mi pomeni in kako hvaležna sem, da je del mojega življenja.

Seki, lepo praznuj, uživaj in izkoristi življenje, saj si samo še letos mlajša od dejanske starosti. Lani 13, letos 23, drugo leto pa, ne glede na to kako obračaš, 33. Uživaj torej v svoji 23, naj te Nick razvaja in ti nudi le vse najboljše, ker manj ne zaslužiš!

=* =* =*


RADA TE MAM!

Tvoja mala=)

Kros

6. 10. 2009

Z drugouvrščenim mestom sem več kot zadovoljna! Nikakor se na ta zoperen kros nisem pripravljala, sploh pa nisem pričakovala (baje) 800 metrov na krog! Že da sem preživela, se mi zdi občudovanja vredno, kaj šele, da sam se uvrstila tako visoko!=)

Hja, nikakor pa ne morem, da ne bi povedala kako S O V R A Ž I M tekmovanja!!! Kot otrok sem namreč zbolela za virosnim meningitisom, ki hvala bogu ni pustil resnih posleic, se pa razlika opazi, ko pride čas za fizičen napor, ki mi požira živce. Ker vem, da sem še kar dobra in da bi z vsaj malce truda bila zmožna marsičesa, mi podzavesten strah povzroča hude glavobole, nespečnost in podobno. To je bil tudi razlog (no, poleg lenobe ...), zaradi katerega sem opustila atletiko.


Kar nekaj časa sem porabila, da sem se odvadila živčarjenja pred tekmovanji, potrebno je bilo veliko dela na sebi in ogromno notranjih bojev. Te v meni bijejo še kdaj, saj na tehtnico polagam visoko uvrstitev, ki mi je kot otroku pomenila ogromno, in svoje zdravje.

Tudi danes sem se psihično pripraila na en krog - 1000 metrov, ki sem jih brez večjih težav pretekla, a so se naši predragi "difovci" odločiti naš tek podaljšati za cel krog, saj naj bi krog meril "le" 800 metrov. Ja, bu-hu! Zdi se mi, da je 600 metrov odstopaja bistveno več kot 200 metrov! Sploh pa če na diplomi piše 1000 metrov ... EH!

Ah, dobro no, da je le mimo ... =)

Čestitam vsem za vašo udeležbo in vsem želim čim manj tekmovanj! =)

Tjaša