To my big sister =)

10.10.2009

Veste, da sem ravno danes stara natančno dvakrat manj kot moja sestra? Na ta dan sva čakali kakšnih pet let in sedaj, ko je tu, ga praznujeva vsaka na svojem koncu sveta ... A je vseeno poseben.

Vse od kar sem se rodila in skodila (in od kar mi pač služi spomin), sem vedno lezila za njo povsod ... Ko je prišla domov iz žurke pozno ponoči, sem se jaz zjutraj priplazila po stopnicah v njeno sobo in jo gledala. Smejala sem se njenem razmazanem make-upu in temu, da spet spi oblečena. Bila sem vesela, ko me je mami poslala gor, da jo zbudim, ker me je takrat velikokrat povabila v posteljo, da bi lahko spala še 15 minut, jaz pa sem bila srečna, da sem lahko z njo. Spomnim se njene veličastne zbirke starih pisanih čigumijev na omari. Spomnim se, da si je vedno juho tako solila, da več sploh ni imela okusa po juhi in da je vedno pospravila vso solato ne glede na velikost sklede. Spominjam se njenih dvonadstropnih čevljev in rdečih špangic, ki mi jih je enkrat prinesla za darilo. Spominjam se najinih skupnih odhodov k frizerju in raznih živih brav njenih las. Spominjam se, kolikokrat me je vzela seboj k fantu, da smo šli na sprehod z njegovim psom in spominjam se najinih sprehodov z Dikom. Vedno sem uživala v odgovorih na moja neumna vprašanja in vedno sem občudovala kaj vse je moja sestra zmogla. Velikokrat sva skupaj jokali in kleli brata, ker je vedno moral imeti prav. Kolikokrat sva se skupaj jezili na starše in prisegali, da jim ne bova nikoli podobni ... =)

Ves ta čas sem tudi sama rastla in postajala vse večja, starejša. Obljubila mi je, da bo z mano hodlila žurat in da me bo povsod peljala, ko bom malo starejša. Sprva sem šla z njo v Ljubljano v njeno stanovanje. Skupaj sva hodili po lepo okrašeni novo letni Ljubljani, v kino in v mehiško restavracijo in po trgovinah. To mi je takrat pomenilo največ in sem kar sijala, ko sem spet lahko šla k njej. Z njo sem zamenjala 3 stanovanja in mnogo obdobij svojega življenja. Vedno me je podpirala in vedno je nekako vedela, kaj si želim. Ne morem pozabiti najinega odhoda v London, še manj pa Goriških Brd in praznika Češenj, ki je bil darilo za moj 15. rojstni dan. Mnogokrat se nam je pridružila na morju in mi olajšala muke dolgčasa, ki sem jih sicer doživljala s starši, ker sta tako in tako večinoma spala. In vse te domače naloge, ki mi jih je pomagala rešiti in kilometerske telefonske pogovore med tednom, ko je bila v Ljubljani. Njeno največje žrtvovanje zame pa je bilo vsekakor uresničitev moje največje želje - pes. Še danes se to minute natančno spominjam odhoda od doma, bencinske, na kateri je kupila vinjeto, lekarne pri kateri sva čalali Simono, Gajino prejšno lastnico, slikarjenje megle v neki kotlini, spominjam se ljubezni na prvi pogled do Gaje in kruto, prezgodnje slovo, ki mi ga je Mateja pomagala preživeti.

Mnogi odhodi in veliko sloves druga od druge, naju je naredilo že precej močni in sama sem se z njenim odhodom vse laže sprijaznila ... Sprva delo, nato radovednost, tokrat pa ljubezen, jo je vedno znova klicala stran od mene in letos je čas nanesel tako, da je do maja naslednjega leta ne bom videla in edino tako ji lahko povem koliko mi pomeni in kako hvaležna sem, da je del mojega življenja.

Seki, lepo praznuj, uživaj in izkoristi življenje, saj si samo še letos mlajša od dejanske starosti. Lani 13, letos 23, drugo leto pa, ne glede na to kako obračaš, 33. Uživaj torej v svoji 23, naj te Nick razvaja in ti nudi le vse najboljše, ker manj ne zaslužiš!

=* =* =*


RADA TE MAM!

Tvoja mala=)