Pošasti

26. 10. 2009

V omari, pod posteljo, v temnem kotu sobe ... Povsod so! Ali pa so bile ... Ali pa se nam le zdi, da so ... Ali pa so, pa se nam le zdi, da jih ni ...

Kot majhnim otrokom so nam starši govorili, da čarovnic ni, da je Bedanec le v Kekcu, da Frankenstein ne more v Slovenijo, da morska pošast ne zna plavati v banji in da smo varni, ker so oni vedno ob nas. Zdaj smo že malce starejši in dobro vemo, da ponoči ne bo nihče priletel z metlo na naše okno in nas spremenil v žabo, da na poti v šolo ne bomo padli v veliko jamo in se polomili, da nam nihče ne bo zabil žebljev v glavo in da nas banja ne bo pojedla ... Pa se vseeno bojimo. Bojimo se starih profesorjev, ki s pomiljevanjem bulijo v tisto prekleto redovalnico, bojimo se starih ljudi, ki mečejo gnile jabolke v nas, ko prečkamo njihovo dvorišče, da bi po čimkrajši poti prehiteli nevihto, bojimo se grmenja in strel, da nam ne bi skurile računalnika in hiše, bojimo se vode, ker smo gledali vse dele Žrela in bojimo se tistih senc na cesti, v katerih vidimo vse tiste male zombije, ki smo jih včeraj videli v kinu. Želimo odrasti, a nas je strah pogledati v svet izven objema staršev ... Najhuje je, da ne vemo niti kaj želimo. Nič čudnega, da smo tako ranljivi!


Pošasti so. Zavzamejo oblike raznih strahov, skrijejo se v bizarne oblike in vedno napadejo, ko smo najmanj pripravljeni. Mnoge nas spravijo v jok, druge v beg, zaradi tretjih pobesnimo in naredimo kakšno neumnost. So tudi pošasti, ki nam "pihajo na dušo" in se zaradi njih odločimo za neko neumnost, ki je sicer ne bi naredili. Potem to obžalujemo in spet zavozimo ... Nikoli povsem ne izginejo, le obliko zamenjajo. Čarovnica se spremeni v profesorico, nato v šefa, taščo, na stara leta v tisto tečno medicinsko sestro v domu za ostarele in nazadnje - v smrt.

Nas to zaznamuje že kot otroke? Smo si usodo zapisali, ko smo se še plazili po tleh in žvečili mamine copate? Je možno, da je naš uspeh odvisen od tega, kako dobri smo v boji proti pošastim? Jih je možno poraziti?

Strah je votel, od zunaj ga pa nič ni, mar ne? Toda ... Pošasti so, četudi se znebimo strahu ... Sama se bojim marsičeša. Od bizarnih malenkosti, do velikih stvari ... Mnogim se moji strahovi zdijo velika neumnost, drugi se strinjajo. Vsakdo pa ima nekaj. Tisto svojo malo pošast, ki ga grize za vrat. In če se boš z njo sprijaznil, jo nahranil in lepo skrbel za njo ... Boš krepko zajebal. Pusti jo naj strada! Pokaži ji zobe, bodi ti njen strah, spremeni se v pošast, večjo od nje in jo ugrizni za vrat! Naj pobegne. In tako zmagaš. Dokler seveda kakšna druga vijolična kepica na zavoga sveže krvi in ti skoči za vrat, se na tebi hrani in raste kot kakšen klop ... Ne smeš dovoliti, da te preraste. Ne smeš se ustrašiti ostrih zob, ampak moraš zarenčati naravnost vanje! Takrat imaš jajca, ne pa če prebiješ tri leta mlajšega mulca, ki je ustrahoval tvojega malega brata. Vsak se mora najprej zazreti vase. Ko premagaš svoje strahove, se lahko soočiš s tujimi.

Zdi se mi je, da je bilo veliko laže vrjeti v čarovnice kot pa pogledati resnici v obraz in se soočiti z resničnimi problemi.

In kaj je najhuje - to sploh še niso pravi problemi - ti še pridejo ... Ali pa tudi ne ...

Tjaša