Zmešnjava misli

24. 9. 2009

Dnevi, kadar te luna pozdravlja, še preden je šlo sonce spat in trenutki, ki jih preživiš sam z glasbo, ki je ne mara nihče razen tebe, so tisti, ki gradijo človeka. Malo po malo, dokler se ne razvije in zraste.

Tudi dnevi samote niso vedno slabi. Sprva malce zastrašujoči, nato osamljeni, navsezadnje pa spoznaš, da še kako koristni. Danes sem, kljub poznemu prihodu iz šole, pospravila celo stanovanje (tudi kopalnico!), pogledala vse serije na RTL-u, pospravila vso posodo izpred 14 dni, rolala in še vedno imela dovolj časa, da napišem post, kasneje pa še uredim zapiske za francoščino.

Prej sem omenila, da sem šla rolat ... Že kar pozabila sem na občutek, ko s prazno glavo strmiš v daljavo, mrmraš besedila svojih najljubših pesmi in uživaš v tekmovanju s sončnim zahodom. Tako malo je potrebno, da je človek srečen. Že kompliment popolnega tujca ob najmanj pričakovanem času, ti lahko popolnoma razblini oblake, ki prepečujejo veselju, da bi prikukalo na plan.

Ah, ja, življenje je lepo. Življenje je kratko v primerjavi z večnostjo, a ta je sama po sebi dolgočasna. Ne pozna borbe s časom, ki začini naše življenje vsako jutro, ko lovimo avtobus, ne pozna občutka krivde in ni se ji težko zmotiti, ker ve, da bo imela še mnogo priložnosti, da to popravi. Z nami pa ni tako. Mi vsako jutro vstanemo z razlogom in če si bomo pred odhodom v svet nadeli še nasmeh na obraz, bomo polepšali dan samemu sebi in mnogim, ki bogatijo naše življenje s svojim obstojom. Pa tudi če so ti tisti, ki ločijo naše življenje od večnosti.


Rada bi še povedala, da je moja sestra skočila čez lužo in bo svojo pot nazaj iskala celih sedem mesecev, kar me sicer ne veseli najbolj, a sama pravi, da je le en klik stran. Zatorej: živel internet! =) Sekica, rada te mam, uživaj in izkoristi teh sedem mesecev kar se da po svoje ;)!

Love ya all,

Tjaša