Tokrat samo moja

... In na mozaik se polagajo lepši, svetlejši delci. Še ne dolgo tega so bili sivi in črni. Sedaj so čedalje svetlejši, toplejši. Vendar je vsak od njih nekaj posebnega, nekaj kar se je z razlogom najdlo na njem. In tega ne obžalujem.

... In vaza se zopet sestavlja. Počasi, vendar z užitkom. Vsak zalepljen delec na njej ponazarja eno bolečino, eno trpljenje. In ko bo končno sestavljena, bo polna brazgotin. Vendar z odpuščanjem tistemu, kateri jo je razbil, bojo te končno izginile. In še vedno te bojo obletavali dvomi in strah, da se bo to zopet zgodilo. Upal boš, da jo bo nekdo obvaroval pred ponovnim padcem, da bo padla na mehko dlan, obstala za trenutek tam in se vrnila nazaj kamor spada. Upanje in sam pogled nanjo, ko veš, da je še zmeraj najlepša in tista, ki ti je najbolj služila, tista katera ti res nekaj pomeni, veš, da boš vse naredil za to, da bo vedno na svojem mestu.

... In še vedno se zavedam, da vsaka sveča enkrat ugasne, vsaka zvezda, vsaka luč. Vendar ne v pravljicah in ne v sanjah.

... In tokrat res ne rabiš ali poskušaš razumet.