No pa morm še js neki napisat za slovo. Prvo morm povedat, da sta mi bili ti zadni objavi res dobri in se popolnoma strinjam z njima!!! ''Je taku!'' =)
In ja.. tut sama mam že poun kufer tega vsega.. sej večina kreganja se je začela na blogih, msnju.. Ja, to je sam šit! =) Torej, od zdej naprej, če me bo še kdo kej rabu me najde na gmail, lahk pokliče na mobi al se pa enostavno oglasi pr men =) Čist izi ne?
Ja, kot sm že napisala prej v enem komentarju.. Zdej bomo živele bol spontano, enostavno, nč komplikacij, bolj ''počasi''.. če nam bo še kdo hotu težit, tak ko so nam zdej anonimni, se nej enostavno oglasi pr nas in nam to pove v faco =)
Kje so tisti stari cajti??! Dragi moj dnevnik, vračam se k tebi!! (za tega pa noben ne ve kje je, hihi, pa komentarjev tut ne sprejema) =P
No, tako. Mislim, da je prišel čas slovesa. Ja, punce, zdržale nismo niti do 100te objave =) . Ampak mislim, da smo se vse prav odločle. Blog bo bil ZBRISAN. Kot je že povedala Tjaša je brezveze zapravljat čas na računalnikih, mobiju, tv-ju. Spoznale smo, če se lahko tako izrazim, svet blogov.
Meni osebno je to krneki. Če se hočemo izpovedat, imamo tukaj prijatelje, kateri nam bodo zmeraj stali ob strani pa še kakšen pameten nasvet nam bodo dali. Nepotrebni in nesramni komentarji ostalih, ki se najraje skrijejo za drugim imenom, visenje in zapravljanje časa, da objaviš kakšno objavo na blogu, se mi zdi brezveze. Zakaj bi me moral nekdo kritizirati, ko pa se že sama vem dovolj?
Zakaj bi nekdo moral brati moje skrite misli, ko pa zato obstajajo svinčniki in kos papirja? Nima smisla.Me vemo kakšne smo bile, kakšne smo in kakšne hočemo postati.
In zakaj bi se spreminjale?Ravno, ko je Ninca prespala pri meni, sem se spraševala, zakaj bi se ljudje mogli spreminjati in se pretvarjat da so nekaj kar niso? Itak, bomo umrli. In kaj nam bo ostalo od tega? Obžalovali bomo, da smo zamudili lep del življenja. Ja, življenje. Veliko ljudi se pritožuje, da nimajo lepo življenje. Kako je njihovo življenje za nič. Vendar, tega si sami krojimo.
Predstavljajte si, da ste krojači in si delate obleko. Četudi, na trenutek ne boste bili sigurni kje kaj zarobit in kera pot je prava, boste s svojo vztrajnostjo in trudom, še zmeraj lahko naredili čudovito obleko. Tako, da uživajte življenje, imejte svoje sanje in cilje, upajte in vztrajajte in nekega dne se bo to uresničilo. Samo vrjamite in zaupajte vase. Pa še to, ne zapravljat življenja, ker je prekratko. Mejte se radi!
Računalniki, televizije, mobiteli, revije... Vse to nam narekuje kako moramo živeti, kaj delati in celo, kako moramo izgledati, kaj moramo imeti radi, kaj je v redu in kaj ni, kako se naj bi obnašali, govorili... Skratka - celoten ritem življenja.
Ravno tehnologija je kriva za mnoge mentalne bolezni, kot naprimer anoreksija. Zakaj? Ker vsak dan gledamo suhice na TV-ju, ki se z svojimi finimi udi lahkotno zibajo po zaslonu. Stopiš na ulico in tam so vsi ljudje v enakih majicah in s podobnimi frizurami. Zakaj? Ker revije narekujejo, da je to zadnja moda in da je to "in". Se sploh zavedamo koliko lažje je napisati "ljubim te", kot pa to dejansko izreči nekomu v oči? In koliko lažje je nekoga poslati v tri pisane metuljčke, ko veš, da te ne more udariti, ker si varen, se skrivaš za svojo najbolšo sliko, sexy vzdevkom in varnostno razdalijo, ki jo omogoča splet.
Ja... Ta virtualna resničnost. Moje mnenje je, da je vse to, po domače povedano, eno veliko sranje. Samo spomnimo se nedavnih dogodkov, ki so skoraj oz. SO razdrla nekatera prijateljstva: Kaj neki je lažje, kot širnemu svetu podati določeno zgodbo in iz tega izpeljtati sebi najbolj ugodno situacijo, da se počutiš priljubljenega in ljubljenega v svetu črk, pik, klicajev in smeškov?
Pozabljamo. Vsi stiki z očmi, nasmehi in flirtanje. Vse to tone v pozabo. Brez računalnikov več ne znamo živeti, preleni smo se vsesti na kolo in se iti zabavat nekam VEN na travnik, ob reko, jezero ali preprosto na ulico ob hiši. Pomislimo na starše, kako lepo jim je bilo, kako srečni so, ko se spomnjijo otrošva in kolikokrat rečejo: "Ah, ja bilo je lepo, ne pa tako, kot danes, ko več ne poznate žoge..." Telefoni so postali najosnovnejši objekt v žepu vsakega najstnika, poslovneža ali pa preporosto: smrtnika. Žalostno, bedno, patetično.
Odstopam, poslavljam se in zapuščam vse te spletke in vplive. Pa lahko še tako cvilite in se pritožujete, kritizirate, žalite, prosite ali jamrate. Dovolj mi je! Ne rečem, da bom nehala uporabljati TV, internet ali karkoli. Le blogu se bom odpovedala, MSN-ju... Kaj me briga za vaše mnenje o mojem življenju. Kdo sem in kaj delam je moja stvar. Pa saj je bilo zabavno... Toda to je preprosto - nesmiselno.
Tehnologija... Pokvari človeka in njegovo osebnost!
Ja zadnje čase se počutim, kot Casper. Kot da sm nevidna. Počutim se izrinjeno. Nočem delat dodatnih problemov še jst. Sam enostauno to morm rečt, ker se mi enostavno ne zdi fer. Vem, da enim ne bo nč jasno, sam eni osebki bojo skužli. Nočem se kregat, hočem sam da smo spet ena enota, ne pa ene več, druge manj. Ker je več, kot očitno.
Bil je res super DAN, zbudila sem se zraven Tjaške in čakala, da se tudi ona prebudi. Vendar zaman, ura je bila že pol 11 in morala sem jo zbuditi. Res je bila prijazna (kot vedno:), da me je vzela pol streho, jaz pa takšna pošast, da jo grem budit =), vendar kaj hočem, če sem pa morala domov, pa nisem imela drugega prevoza kot njen skuterček =). Pripelje me domov in potem odhitim po največji vročini s kolesom v Cerkje na kosilo k babici (mama je na morju, fotr pa je prelen, da bi kaj skuhal, jaz pa moram tako ali tako k babici na obisk). Pridem nazaj domov in me že pokliče Robi, da grema v Brezino.. SUPER!!! =) Pridema do Tjaše in se potem skupaj napotimo do Janeza pogledat neke filmčke. Kmalu zatem se končno odpravimo do Alena, saj že vsi komaj čakamo osvežitev v bazenu =). Kaseje odidemo v Alenovo sobo.... In že je ura 7. S Tjašo se odpravimo k njej domov, da se malo uredimo in potem okoli 8 se prikažeta še Robi & Alen in tako se z Matejo odpravimo v Bresce.. Imela sem že cel dan občutek, kako bo ta večer nor, spet ga bomo žural.. =) in dan je bil tud zeloo lep, misli smo it tud v kino... vse je bilo že tako lepo, nato pa zazvoni moj mobi. Vsa v šoku slišim fotra, kako se zdira na mene, češ da moram takoj domov (ob pol 9)!!
To me je tako zelo prizadelo in razžalostilo, da sem komaj zadrževala solze. Nič nisem naredila narobe in zadne dni sem bila res pridna. Kar tako si je izmislim... brez razloga sem morala domov. In kaj takšnega se ni zgodilo prvič.. Veliko vas pozna tudi ''dramo'' z mojega rojstnega dne. Celo pot domov sem razmišljala, da on v bistvu sploh ni moj fotr (zakaj vedno napišem fotr? ker si ne zasluži besede ati, oče.. ). Zdi se mi, kot da je le znanec, ki spi v naši hiši. V bistvu imam občutek, kot da nimam očeta že celo življenje. Nikoli nisva imela vsaj malo takšnega odnosa, kot naj bi ga imela otrok in starš. Mama pravi, da je mogoče tudi sam imel težko otroštvo in ga njegov oče ni ravno spoštoval.. vendar, da me ima vseeno rad, pa čeprav tega nikoli ne pokaže. Včasih se mi zdi, da bi nama z mamo bilo bolje, če bi živeli sami...
Še bi lahko veliko napisala, vendar trenutno ne morem, bom pa dokončala ta post.. en dan...
In vem, da bo veliko ljudi mislilo, da sem lahko srečna, da sploh imam očeta.. (fotra?), vendar so stvari težje kot se zdijo... !!
No, ker sem edina doma in nimam kej za delat.. bom pa napisala danes še eno objavo, že tretjo danes.. Ljudje zapomnite si to, tega ne boste nikoli več doživeli!
BMM 1. : Petek torej, začelo se je z neko pririditvijo za odlične učence v viteški dvorani.. Potem pa smo kar stekli na ulice.. vendar je bilo po eni strani veliko razočaranje, ni bilo tistega vzdušja.. Pa čeprav so bile nekatere skupine dobre.. sigurno ni blo to to, kot lani ko je bila Colonia, tako ne bo več nikoli, ker takrat je pa res odgajal!!! Pa še eni so bli slabe volje..
BMM 2. : Velikoooo boljšeee vzdušjeee =) Definitivno!.. Še zdej ne morm vrjet, da smo stal v prvi vrsti pred Turbo Angelsi & Natalijo Verboten in da nam je fuuuull dogajalo!!! Za mene je blo še tolko boljše, saj sem prespala pri Tjaši =) Vglevnem... BLO JE SUUPEER!!! =) Pol smo šle pa ob 1h ponoč same s Tjašo domov.. v Brezino.. na momente je blo mal grozljivo.. =) eh.. don't worry!
Bilo je res SUUUUUUPEEEEERR in nepozabnno.. res smo se noro zabavali, nekaterim je pripomogel tudi dl vinčka.. ostalim nam je pa dogajalo tudi brez tega. Ne bom pisala preveč, ker slike povedo več kot besede.. no, nekatere slike tudi preveč.. =)
Drugače je pa tudi na Robijevem blogu, če koga podrobneje zanima, opisana fešta. =)
Zbudila sem se, zmrazilo me je po celem telesu, začutila sem veter, ki me je predramil iz zasluženega počitniškega spanja. Pogledam proti luknji v steni, v katero je namaščeno uokvirjeno steklo z žalozijami: "Phh, spet mraz, spet dež... In spet sem pustila odprto okno!" Pretegnem se kolikor le morem in počasi proti sebi povlečem mobi, ki je bil še vedno priklopljen na elektriko. In uganite kaj vidim?!...
. . .
Nič. Zvlečem se iz postelje, obujem tople rdeče copate in nase nataknem prvo trenerko, ki mi pade pod roko. Poklapano se pridrsam do kuhinje, poiščem žlico in skodelico, pogrejem mleko in pojem svojo dozo čokolina, da se vsaj za silo nasitim. Ker me pošastna lakota nikakor ne mini si postrežem še z tistim štrudlom, nad katerim sem se dan prej tako vzvišano zmrdovala. V mahu spijem še pol litra mleka in pojem kos kruha z nutelo. Tako! Pa sem pripravljena za nove izzive in podvige! Odpravim se proti balkonu, ker sem si zaželela zraka. Postojim in se zamislim: "Če je danes sreda in je jutri četrek pomeni, da imamo jutri t.i. razredno fešto..." Skomignem z rameni, češ, da bom že izvedela kje, kdaj in kako naj bi se ta veliki slavnostni konec 9.c zgodil. V tem trenutku me spreleti srh, da to ni konec, da se zdaj šele začenja tisto, čemer lahko rečem življenje. Primem kjuko balkonskih vrat in v tenutku, ko vrata popustijo pod mojim prijemom me zbudi sunek ledeno mrzle mešanice dušika, kisika, argona, ogljikovega dioksida (vsem bolje znanega ceodva-ja), neona, helija, metana, kriptona, vodika in vodne pare ali, preprosteje, snovi, ki ji pravimo zrak. Hja, fine riti, kaj pa vas to briga, da so procenti kisika in dušika nepremerljivi, ko se vozite v šolo. Bognedaj, da bi si pretegnili nogice, mogoče bi se celo zadihali. Oh, ne... Hitro zaprem vrata, še preden mi zmrznejo vsi atomi v celicah na nožnih prstih, ki se dotikajo ledeno mrzlih marmornih ploščic.
Končno zazvoni telefon. Uff, pa bo le nekaj, kam gremo?, pomislim. Hja, optimistka pa taka... "Veš mogoče, koliko je velik tekaški krog, ki ga imate pri šoli?" Z mislijo, da kaj pa to mene briga, odpišem, da tam nekje okoli 200m. Ker nisem zdrava, dokler se v nekaj ne prepričam, napišem sms bivši razredničarki 9.c razreda. V odgovor dobim, da je velik malo manj kot 173m in da se morava z Laro v petek oglasiti pri ga. Glaser. Jupi... Zakaj sploh drezam?!
Ker sem bila tako polna energije od bogatega zajtrka in sem to preprosto morala porabiti, se nažgala TV in na MTV-ju gledala neke ošabne (le na koga me ta pridevnik spominja?!) šestnajst-letinice, ki pripravljajo My super sweet sixteen party. Kako neumno, neodraslo in klišejsko. Zakaj se kažejo po TV-ju, pač imajo bogate starše, veliko samozavesti in preveč časa? No, lahko pa bi preprosto rekla: KR NEKI!
Dobra primerjava mojega jutra. =)
So here I am. Tipkam to objavo, da boste vsi vi, ki ne morete zaspati, dobili motivacijo ob kateri si boste zaželeli spanca.
