Preprosto, dolgočanso jutro

"Ker mi vznemirjaš fantazijo
ker plavaš tam kjer jst lovim
ker dobr mešat znaš sokove
ker me zalivaš da cvetim."

Zbudila sem se, zmrazilo me je po celem telesu, začutila sem veter, ki me je predramil iz zasluženega počitniškega spanja. Pogledam proti luknji v steni, v katero je namaščeno uokvirjeno steklo z žalozijami: "Phh, spet mraz, spet dež... In spet sem pustila odprto okno!" Pretegnem se kolikor le morem in počasi proti sebi povlečem mobi, ki je bil še vedno priklopljen na elektriko. In uganite kaj vidim?!...

.
.
.

Nič. Zvlečem se iz postelje, obujem tople rdeče copate in nase nataknem prvo trenerko, ki mi pade pod roko. Poklapano se pridrsam do kuhinje, poiščem žlico in skodelico, pogrejem mleko in pojem svojo dozo čokolina, da se vsaj za silo nasitim. Ker me pošastna lakota nikakor ne mini si postrežem še z tistim štrudlom, nad katerim sem se dan prej tako vzvišano zmrdovala. V mahu spijem še pol litra mleka in pojem kos kruha z nutelo. Tako! Pa sem pripravljena za nove izzive in podvige! Odpravim se proti balkonu, ker sem si zaželela zraka. Postojim in se zamislim: "Če je danes sreda in je jutri četrek pomeni, da imamo jutri t.i. razredno fešto..." Skomignem z rameni, češ, da bom že izvedela kje, kdaj in kako naj bi se ta veliki slavnostni konec 9.c zgodil. V tem trenutku me spreleti srh, da to ni konec, da se zdaj šele začenja tisto, čemer lahko rečem življenje. Primem kjuko balkonskih vrat in v tenutku, ko vrata popustijo pod mojim prijemom me zbudi sunek ledeno mrzle mešanice dušika, kisika, argona, ogljikovega dioksida (vsem bolje znanega ceodva-ja), neona, helija, metana, kriptona, vodika in vodne pare ali, preprosteje, snovi, ki ji pravimo zrak. Hja, fine riti, kaj pa vas to briga, da so procenti kisika in dušika nepremerljivi, ko se vozite v šolo. Bognedaj, da bi si pretegnili nogice, mogoče bi se celo zadihali. Oh, ne... Hitro zaprem vrata, še preden mi zmrznejo vsi atomi v celicah na nožnih prstih, ki se dotikajo ledeno mrzlih marmornih ploščic.

Končno zazvoni telefon. Uff, pa bo le nekaj, kam gremo?, pomislim. Hja, optimistka pa taka... "Veš mogoče, koliko je velik tekaški krog, ki ga imate pri šoli?" Z mislijo, da kaj pa to mene briga, odpišem, da tam nekje okoli 200m. Ker nisem zdrava, dokler se v nekaj ne prepričam, napišem sms bivši razredničarki 9.c razreda. V odgovor dobim, da je velik malo manj kot 173m in da se morava z Laro v petek oglasiti pri ga. Glaser. Jupi... Zakaj sploh drezam?!

Ker sem bila tako polna energije od bogatega zajtrka in sem to preprosto morala porabiti, se nažgala TV in na MTV-ju gledala neke ošabne (le na koga me ta pridevnik spominja?!) šestnajst-letinice, ki pripravljajo My super sweet sixteen party. Kako neumno, neodraslo in klišejsko. Zakaj se kažejo po TV-ju, pač imajo bogate starše, veliko samozavesti in preveč časa? No, lahko pa bi preprosto rekla: KR NEKI!

Dobra primerjava mojega jutra. =)

So here I am. Tipkam to objavo, da boste vsi vi, ki ne morete zaspati, dobili motivacijo ob kateri si boste zaželeli spanca.

Enjoy*