O predbožičnem času:

... obupano poskušam narediti izbor božičnih pesmi, ki me ne spravljajo le v obup in razmišlajam o prenapornem decembru, ki že trka na vrata.

Danes je prva adventna nedelja. Prva svečka. Prvi teden. Prvi dan.

Čas adventa je moj najljubši, takoj za poletnimi počitnicami, seveda. Tako pol upanja je. Tako poln pričakovanja, tako dišeč ... Kljub pretiravanju trgovcev mi je ves ta blišč všeč. Rada stopim v trgovino, ki je prijatno okrašena, rada stopim na prag hiše, kjer zrak diši po snegu, rada lovim snežinke z jezikom, se mečem v kupe spluženega, čeprav umazanega, snega, obožujem vonj peciva, ko pridem domov in obožujem okus kuhanega vina, ki me greje v temnem večeru. Rada imam lučke, rada se sprehajam, ko sneži, rada sem se kepam in vsako leto naredim snežaka že iz prvega snega.

Ko pomislim, na božič brez Dika me postane strah, ker ne vem, kako bo. Skrbi me, da ga ne bom znala res izživeti. Vsi popolnočni sprehodi odpadejo, kričanje in lovljenje po travniku za hišo, ko vsi že spijo, valjanje po snegu ter lizanje ledenih sveč ... Je vse to res stvar preteklosti? Še vedno upam, da se bom kar naenkrat zbudila ...

Danes sem bila pri maši ... spet. Župnik je ob koncu neke zgodbe rekel: "Ljudje slišimo tisto, kar nosimo v srcu." <3


Pa še nekaj zate:

Prva jutranja misel - Ti.
Strast dneva - Ti.
Zadnje upanje - Ti.
Občutek pripadnosti - Ti.
Želja po še - Ti.
Večerna fantazija - Ti.

*Rada te 'mam =)

Tjaša