Ona, jezero in tisti dan

Ležala sva v travi. Vse okoli naju se je ustavilo. Trenutek je bil samo najin.

Bil je vroč dan, jutro, pravzaprav. Eno tistih vročih, a svežih juter, ki so posledica deževne noči. Tla so bila vlažna in dišala so po jeseni, ki se je bližala...

Poljubil sem jo, ona pa me je pogledala s tistim njenim pogledom, ki ga je imela le zame. Skočila je name, začela sva se smejati in kotaliti dol po hribu. Ustavila sva se šele pri jezeru. Takrat se je nenadoma vstala, me premerila s svojim pogledom in se začela počasi slačiti. Čisto počasi si je slekla majico, nato pa še tiste ekstremno kratke jeans hlače, ki tako in tako niso nič pokrile. Le sedel sem in gledal. Da sem imel usta na široko odprta, sploh nisem opazil. Stopila je do mene in namignila naj ji pomagam. Odpnem ji »modrc« in se z zobmi lotim se slačenja hlačk. Nor nanjo, ljubim jo, točno takšno kot je – lepo, nepopolno in edinstveno. Želel sem si le, da se ne bi nikoli končalo...

Medtem ko so njene čipkaste tangice padale na tla, je ona že skočila v vodo, jaz pa sem kar oblečen planil za njo. Po večurnem objemanju, kričanju, otroškem lovljenju in poljubljanju v in pod vodo, sva se počasi spravila na obalo (bolje rečen obalico). Seveda sem bil premočen od glave do pet, ona pa je le stala tam in se smejala. Stopila je k meni, me poljubila in med dolgim, strastnim poljubom začela slačiti. Ko je sonce začelo zahajati sva se ljubila in objeta zaspala.

Starši mi niso težili, vedeli so da sem bil z njo, da sva mlada, mogoče so vedeli celo, da nimava več veliko časa. Vedno sem sumil, da nekaj skrivajo...

Poklical sem jo in poslušal zvonjenje, ki je odmevalo v moji glavi v enakomernih intervalih. Tako sem se zatopil v tisto nadležno piskanje, da sploh nisem slišal, da joče. Dogovorila sva se, da se dobiva tam, ob jezeru.

Ko sem prispel, je še ni bilo. Ulegel sem se tam, kjer je bila trava še vedno pomečkana. Avgust se je opazno iztekal, to je bilo moč občutiti tudi v naravi, saj so gozdne jagode zorele zadnjič to leto... Takrat sem jo zagledal. Imela je razbito ustnico in debele podočnjake, verjetno od jokanja. Nisem vprašal kaj je narobe in obžalujem vsako sekundo, ki sem jo imel na razpolago, da bi ji pomagal, pa ji nisem hotel ... Nisem znal, bilo me je strah. Tega si seveda takrat nisem priznal. Trudil sem se biti čimbolj ne očiten, objel sem jo in ji pustil, da joče. Šepetala je, a nisem razumel kaj. Nekajkrat je rekla nekaj kar je zvenelo kot nisem hotela. Sedela sva pod tistim drevesom, v katerega lubje sem na dan, ko sva skupaj predlani izgubila nedolžnost, vrezal začetnici najinih imen. Govoril sem ji da bo vse v redu in jo božal. Sam pa tega nisem verjel. Kar naenkrat jo je zgrabila panika, odrinila me je stran in stekla stran. Tekel sem za njo, toda bila je prehitra. Ustavil sem se in gledal, kako odhaja. Zadnje česar se spominjam, je odsev sonca na njenih laseh.

Ni se oglašala na telefon, ni odgovarjala na moja sporočila, ko sem na vratih tudi po več ur zvonil, mi ni nihče odprl. Hotel sem jo videti, pekla me je vest, želel sem si, da bi mi zaupala svoje probleme, pa naj bodo še tako temni. Odločil sem se stvar vzeti v svoje roke. Splezal sem na drevo, kot sem to počel ponoči. Ko sem splezal na okensko polico in pogledal skozi okno, me je spreletel srh po vsem telesu in kar na ekrat me je oblil mrzel pot. Nisem videl njenih oči, ki so bile kljub globoki žalosti, ki se je skrivala v ozadju, ekstremno lepe, pač pa brezizrazen pogled njenega očeta, ki je hladen ležal na tleh z nožen v hrbtu. Prestrašil sem se, od groze se mi je zvrtelo in padel sem na tla.

Ko sem se po treh tednih zbudil iz narkoze, se nisem spomnil ničesar. To je bil grozen občutek. Vse je bilo novo. Obrazi, s katerimi sem živel, mi niso pomenili nič, moja sobe je bila polna predmetov, ki so zame pomenili le navlako. Zavedal sem se, da je to moje življenje, a ga nisem znal živeti. Ne več. Ne brez nje.

Kaj kmalu sem se začel spominjati otroštva, družine, prijateljev in vseh, ki so me obkrožali, mi kazali slike in se ubadali z pripovedovanjem zgodb o mojem življenju. Imel sem težave s spomini bližnje preteklosti, saj je moj kratkoročni spomin doživel bistveno večje poškodbe, kot dolgoročni. Vedno me je zanimalo koliko od tega, kar so mi povedali, je res, ampak me ni pretirano skrbelo, ker mi je zdravnik pojasnil, da se bom prej kot slej začel zavedati vsega, tudi podrobnosti. Seveda pa ni nihče vedel, kako dolgo bom moral živeti v nevednosti. Nisem pa razumel, zakaj so vsi povesili pogled in zamenjali temo, ko sem povprašal po mojem ljubezenskem življenju. Sprijaznil sem se in si rekel, da sem očitno grozljivo slab in neresen s puncami ter se nehal obremenjevati.

Za svoj 16. rojstni dan sem dobil psičko. Dobro se spominjam tega dne. Tri mesece po poškodbi, pozno novembra, me je brat zbudil tako, da je v mojo sobo pripeljal mlado psičko - Titi. Takoj sem jo vzljubil, saj me je nekaj v njenih očeh spominjalo na nekaj še neodkritega, a znanega. Vedno, ko sem se zazrl v njen pogled, sem se zavedal, da skriva odgovore na še ne zastavljena vprašanja.

Kmalu je zapadel sneg, letošnja zima je bila zelo bogata in bela. Ko sem stopil na prag hiše, me je v nosnici zarezal ledeno mrzel zrak, da me je brazgotina na čelu tako zaskelela, da se bolečina počasi čez cele možgane prenesla dol po hrbtenjači. Pa saj poznate ta občutek.

Titi je pritekla k meni in mi skočila v naročje ter me veselo polizala po obrazu. Šla sva na sprehod. Nekaj je bilo drugače. Nekaj me je vleklo naprej, vedel sem, da sem tu že bil, občutek nevednosti me je spravljal ob živce. Hodil sem po stezici in se počasi začel zavedati, da mi je ta pot znana. Ko sem prišel na vrh hriba sem se spomnil kotaljenja po hribu, smeha in veselja. Videl sem sebe in, in... Nisem je prepoznal. Ne še. V dolini sem zagledal jezero. Stekel sem proti njemu z željo, da končno najdem še izgubljene dele sestavljanke. Ko sem prišel do vode, kateri je kraljevala ledeno mrzla prevleka, sem se usedel ob rob in zrl proti gladini vode. Zazdelo se mi je, da je pod ledom nekdo, ki kriči na pomoč. Videl sem lepo dekle. Zvrtelo se mi. Hotel sem ji pomagati pa ji nisem znal, hotel sem... A me je bilo strah. Takoj mi je postalo jasno, da ta občutek ni nov, zavedal sem se tudi, da sem ga skušal potlačiti globoko vase in da me ga je bilo sram. Pa nisem vedel zakaj. Dekle se mi je prebliževalo, trkalo je na led, ker si je želelo ven iz hladnega zapora, ni si želelo konca. Jaz pa sem se ustrašil in stekel stran.

Celo pot sem tekel. Niti za sekundo se nisem ustavil, niti ko so me pljuča že bolela od mrzlega zraka. Nisem se oziral. Poskušal sem se znebiti krikov dekleta ujetega v ledeni usodi, lagal sem si, da nisem jaz tisti, ki jo je ubil, ker ji ni pomagal.

O dogodku seveda nisem spregovoril z nikomer, bilo me je strah, da bi me imeli za norega. Do pomladi sem se izogibal pogledu na hrib za hišo. Tudi, ko sem nesel smeti iz hiše, sem šel raje po dvakrat daljši poti, kot pa da bi se bil prisiljen soočiti z strahom pred spomini iz jezera.

Prišla je pomlad. Po dolgi zimi so rožice zopet veselo razprle svoje cvetove in se grele na soncu. Hrib za našo hišo je porumenel od trobentic in vse bolj me je mikalo, da bi se vrnil k jezeru in enkrat za vselej pogledal v oči... Tistemu. Hodil sem počasi. Titi sem pustil doma, a je pritekla za mano in me veselo spremljala. Kljub mojem kriljenju z rokami, da bi ji dopovedal, da more domov, se me je uporniško držala kot klop in sledila vsakem mojem koraku. Ko sem prispel k jezeru me je bilo strah kot še nikoli. Strah me je bilo pogledati v preteklost. Razgledal sem se okoli. Titi je začela kopati pod nekim drevesom, jaz pa sem bil radoveden in sem se ji pridružil pri raziskovanju. Na drevo je bil vrezljan današnji datum... Pred tremi leti. Pod datumom pa sta bili na malo vrezljani začetnici dveh imen. Dotaknil sem se jih, in v trenutku, ko je moja roka prišla v stih z lubjem, so se mi zašibila kolena in padel sem. Spomnil sem se vsega. Videl sem kako sva se spoznala, kdaj in zakaj sem vrezljal datum na drevo, spomnil sem se dneva, ko mi je prvič povedala, da jo oče zlorablja in spomnil sem se vsake sekunde, ki sva jih v dveh letih preživela skupaj. Toda njen obraz je zame ostal skrivnost. Nikakor se nisem mogel spomniti njene podobe. Videl sem lepe ustnice, bledo polt, rjave lase, ki so bili mehki kot svila, globoko žalostne, a ljubeče oči. Nisem pa znal sestaviti celote.

Vedel sem, da sem edini, ki ne ve kaj se je zgodilo z njo. Sovražil sem jih. Sovražil sem vse, ki so mi prikrivali, da obstaja. Ali pa je obstajala? ...

Tekel sem. Titi je lajala in tekla za mano. Nisem se ustavil. Nisem vedel kam grem. Vedel sem le, da hočem vedeti, kaj se je z njo zgodilo. Prišel sem do neke železniške postaje. Vedel sem, da sem prvič tu. S Titi sva se skrila med prtljago in zaspala.

Sploh ne vem koliko časa je minilo, od kar sva na vlaku. Izstopila sva šele, ko se je že znočilo. Znašla sva se v državi, katere jezika nisem poznal. Ni me bilo strah, niso me obhajali dvomi. Vse kar sem videl pred očmi je bil cilj da jo najdem in vse kar sem želel je bila ona. Videl sem nekega mladega fanta z lap topom v naročju in slušalkami v ušesih. Poprosil sem ga, v angleščini, seveda, če si lahko malce sposodim internet, ker sem se malce izgubil. Fant mi je nejevoljno pomagal in se ubadal s Titi, medtem ko sem jaz zbiral podatke o njej in dogodku lanskega avgusta. V nekem članku je pisalo, da je dekle, ki je hladnokrvno umorilo svojega očeta pobegnilo. Vse, kar je pustila kot sled, je pismo, v katerem je pisalo: »Saj nisem hotela. Če bi ti povedala ne bi razumel... Če mi boš kdaj lahko odpustil, me poišči. Ljubim te! Vedno te bom. Samo tvoja... Za vedno.« Bil sem prepričan, bolj kot kdajkoli prej, da nama je namenjeno biti skupaj. Ne glede na ceno, ki jo bom za to mogel plačati. Ko sem že hotel iti, sem na dnu spletne strani zagledal povezavo za nek članek, ki se nanaša na zgoraj opisan dogodek. V upanju, da je to kakšna sled, sem kliknil na povezavo. Pred mano se je odprlo poročilo o dogodku, ki se je zgodil, ko sem bil jaz v komi. Mlado dekle me je namreč obiskalo v bolnišnici in se sklanjalo nad mano, kot da me hoče zadušiti. Moja mama jo je zagledala in jo z vazo, ki je bila na omarici ob vstopu v sobo, udarila po glavi, da je padla na tla in v naslednji uri umrla zaradi možganskih krvavitev.

Končno sem jo našel. Vedel sem, da me čaka. Vedel sem, da brez mene ne more naprej. Iz žepa sem potegnil "švicarski nožek", ki sem ga nosil pri sebi že od 3. razreda. Pogledal sem fanta in ga nahitro ocenil. Zgledal je prijazno, bil je mlad in očitno tudi bogat. Zaklical sem mu: "Take good care of her, she's the best!" in še zadnjič uzrl Titi. Seveda me je fant gledal, kot da sem mu parvkar sporočil, da bodo jutri na Zemljo pristali Marsovni in napovedali boj za obstanek rase. Potem sem odprl nožek in si prerezal žile. Ni me bolelo. Ko je kri kapljala po travi, sem čutil olajšanje. Bil sem... Srečen. Kriki neke stare ženske in zvok sirene je zadnje, česar se spominjam.

Čudno je gledati sebe od tako daleč. Čudno je videti svoj brezizrazen pogled, ki strmi v prazno, medtem ko ga pokrivajo z belo rjuho.

Vleklo me je stran. Pred mano so se odvijali dogodki mojega življenja, ki so predstavljali prej izgubljene delčke sestavljanke. V tistem dolgem treutku sem našel odgovore na popolnoma vsa vprašanja. Končno sem videl njo. Tako lepo, nepopolno in edinstveno. Bila je tam, ob jezeru. Čakala je. Stopil sem do nje in se je dotaknil. Res je ona!

Poljubila me je in ostala sva ujeta v trenutku večnosti ...