JIN JANG

Spet iščem izgovore. Spet delam vse, samo da mi ne bi bilo treba pred knjige. Spet zgubljam čas za nepotrebne stvari. Spet lažem sama sebi.

"Pa kaj!"
"Ne, ne, ni pa kaj, saj boš videla ... "
" ... ah, seveda je, saj se bom zvlekla ... "
"Ne, pazi se, rekla sem ti! Konec je."

Glasovi v glavi mi ne dajo miru, notri mi odmevajo dijalogi, borim se sama s sabo. Živim v utopiji. Sanjam, upam in lažem. Lažem sama sebi: "Ni še konec ... "

Ljudje me spet živcirajo. Ali pa še vedno. Ne vem več, ne sledim več sama sebi. Ne vem več kaj hočem. Prvič se mi dogaja, da imam vse pa si vendarle želim, da bi se vrnila nazaj v čas poln problemov, samo zato, da bi videla kako sem jih takrat reševala. Ali pa še bolje; da bi se vrnila v čas tik preden so ti problemi nastali... Da, to bi bilo krasno. Spet lažem.


Je res, da ima svak list dve strani, svaka knjiga dve platnici in vsak človek dva profila? Dva obraza, dve maski, dva izraza, dve osebnosti? ... V vsakem slabem je nekaj dobrega, v vsakem dobrem je nekaj slabega. Začaran krog. Ja. V tem sem zadnje čase dobra. Lažem!

Pa saj bo.

Ne, ne bo.

... ah, seveda bo ...