Endless

Hodiva.

Stojim ob cesti in gledam v luči, ki se oddaljujejo. Nadaljujem pot.

Moj korak je energičen... Le da pozitivne energije ni občutiti.

Razmišljam, rešujem probleme in sestavljam načrte. Nasproti pride dekle, mojih let, mogoče malo starejša. Ošvrkne me s pogledom in nadaljuje pot. To me razbesni. Kaj, prekleto, ti daje pravico, da me ocenjuješ? To je moje delo. Jaz sem tista, ki opazuje ljudi, ki črpa njihova življenja, jaz sem tu zato, da sestavljam vaše zgodbe. Zgodbe ljudi. Moj korak se stopnjuje. Hodim še hitreje, komaj se še zadržujem, da ne začnem teči. Končno prispem v cerkev. Spet so vsi pripadniki starejše pa tudi srednje generacije poslušali pridigo duhovnika, mlajši pa so nestrpano gledali na uro. Jaz sem le stala. Stala in pokala prste. Živčna sem. Ne da mi mira... Zakaj? Prekleto!


Na koncu maše je župnik rekel nekaj besed o poti v večnost - v tistem posmrtnem raju, ki nas čaka. Bojimo se smrti. Smrt je večnost. Torej se bojimo večnosti. Toda... Vsi si želimo živeti večno. Zakaj potem strmimo k življenju, če je večnost pravzaprav tako dosegljiva, uresničljiva in bolj realna od življenja? Ne razumem.

The grass was greener.
The light was brighter.
The taste was, was... Was?

Shit, it's fading away...