Yesterday (česesplohtaknapiše?!)

Meni je bil včerajšni dan precej popoln. Vse je teklo tako gladko, sploh se nisva živcirali, prepirali ali slabo počutili. Ahh...

Zjutraj sem se zbudila ob 9h, se najedla, pogledala Čarovnice, prejela klic od mami, da mi podarja 100€, da si z njimi kupim šolsko torbo, stuširala, oblekla, malo "nališpala" in počakala na Pio. Skupaj sva šli do Hip-hopa po sendviče potem pa še na žel. post. Brežice po dve povratni karti za Ljubljano.

Pot je bila prijetna, smešna in malce dolgočasna, saj sva morali poslušati nakladanje dveh osnovno-šolk o učiteljih in o tem, kako je v osnovni šoli butasto. Ah, otroci... (=P)

Ko sva kočno prispeli v Ljubljano, sva se po Milošičevi (no, mogoče je Miklošičeva, nisem čisto prepričana...) odpravili proti centru mesta, kjer storji kip znamenitega slovenskega romantičnega ustvarjalca; kip doktorja Franceta Prešerna. Najprej sva skoraj ves denar v 90 minutak zapravili v trgovini TALLY WEiJL (kupila sem si zelene hlače in pa dve navadni majčki brez rokavov), potem sva se odpravili še v nekaj trgovin - Accessories, Müller, Nama, H&M, Lush, Loccitane ipd ... Končno sva se odpravili proti ljubljanskemu Tromostovju in tam bližnje trgovine Obsešen. Malo sem se razgledala, probala par DC-jevk, se v ene tudi zaljubila, na koncu pa sem si izprala še preprosto, meni najlepšo, šolsko torbo (ja, Mandy, je Dakine).

Odpraviva se nazaj proti železniško-bus postaji, kupiva žetone in se odpraviva na postajo, kjer ustavlja asvobus 27, ki pelje proti nakupovalnebu središču BTC City. Ker sva denar že zapravili sva se raje namenili proti McDonald's-u, kasneje pa še v kino, od dveh porcijah velike pokovke in dveh velikih Coca-colah, pogledat slavnega Hancocka. Ja, film je res vreden ogleda!

Prijetno utrujeni in preprosto srečni sva šli še po Smoothi-je in pa spet na bus postajo, kjer je 15 minut kasneje ustavil avtobus in naju odpeljal na železniško postajo (uf, koliko postaj...).

Poiskali sva svoj peron in vlak, si priborili prazen kupe(?), se raztegnili vsaka čez svoje 3 sedeže in med smehom zadremali na poti do Krškega, kjer sva približno uro in petinštiridesed minut kasneje izstopili.

Na trgu Matije Gubca naju je pobrala Helena (Piina mami) in naju odpeljala domov.

Lahko bi rekla, da sem doživela enega tistih perfect day-ev, za katere sem mislila, da ne obstajajo ...